Tinjan

Večerni prihod. Ko je bilo že dokaj pozno, pa vendarle ne pretirano. Ravno prav, da vroče ni bilo več, barve so postale mehkejše, koraki so umirjeno odmevali po še vedno rahlo pregretem asfaltu. Avto in dom sva parkirala ob robu vasice z imenom, katerega kar nekako ne veš kam bi dal. 

Nova cesta zgolj za naju

Stepani. Je tu nekoč bival, kraju dal svoj pečat, nek Štefan? Stefano? Ali pa so bili zgolj domačini znani po stepanju … recimo smetane. Mogoče so še danes? Kdo bi vedel? Za vaško gostilno, kjer bi se lahko o tem pozanimal, stepeno smetano celo poskusil, še nisem slišal. Tam v daljavi sta se prikazali steni, znani plezalcem. Osp in Mišja peč. 

Osp, Mišja peč in viadukt

Motil naju ni nihče, lepa, nova cesta, je bila zaprta za ves promet. Z nje sva se odcepila proti cilju, markirana steza je peljala na razgledni balkon, visoko nad dolino. Videlo se je daleč in še naprej. Sonce je zahajalo tako kot mora, na zahodu. Morje, sva kazala z roko. Črnokalski viadukt na drugi strani. 

Nenavadna faca na zadnji strani cerkve

Nekaj korakov do cerkve, pravega zaklada skoraj povsem na vrhu. Le še oddajnik je meter ali dva višji. Na zadnji strani cerkve je zanimiv relief, glava, vzidana v steno. Komu se je zameril ta svetnik, da so ga tako skrili pred ljudmi? Spustila sva se malo nižje, nov razgledni balkon, tu so se morje, mesta ob njem, videla še lepše. 

Cerkev na Tinjanu

Oblaki so bili na nebu, ožarjeni, v daljavi je nad vodo ležal mrč. Skozi ozke ulice sva prišla skorajda do roba vasi, ko sva na tleh zagledala slepca. Bila sva presenečena, on nedvomno prestrašen. Dvigoval je glavo, počasi lezel naprej, proti robu poti. Pustila sva ga tam, domačina, odšla naprej navzdol. 

Morje

Slovo od tega razglednega kuclja, pripetega na modro nebo med kraškim robom in morjem, je bilo kar malo težko. Toda spomin bo ostal in misli na ta večer bodo same od sebe prišle na platno, nekje v glavi, ob vožnji proti morju. Saj pogled Tinjana res ne more zgrešiti.

Domači slepec