Kamniški vrh

Še en dan, tega sem imel zgolj za sebe. Dopust konec junija je res pravi čas za raziskovanje gričev, vrhov, poti, takšne in drugačne pustolovščine. Jutro je bilo pravo za predihanje v kamniškem koncu. Na Veliki planini sem bil leto poprej, grem torej na drugo stran doline, je bila lahka odločitev. 

Kamniška Bistrica

Do Hudega konca sem pred časom šel, naprej do Kamniškega vrha pa še ne. Grem pogledat, sem si pomežiknil, ko sem stopal po cesti do znanega mostu čez šumečo Kamniško Bistrico, odcepa poti, začetka vzpona. Sopihal sem mimo starodavnega mejnika, v ponekod kar strm breg, gledal kako višinski metri do vrh kopnijo. 

Hud kon'c

V Hudem koncu sem se spomnil deževnega vzpona pred časom, nadaljeval naprej, valoval gor in dol, čakajoč, kdaj se bo pobočje pred menoj izteklo na vrhu. Nekajkrat sem kar malo razočarano ugotovil, da bo treba še naprej. Vse dokler niso glasovi z vrha dali vedeti, da je pred menoj najvišja točka. 

Marjetica

Glasno žensko regljanje, ki je očitno hotelo preglasiti tišino, mi ni bilo pretirano pogodu. Zajel sem zrak, pohitel navzdol, se na sedlu zagnal na drugo stran navzgor, na Planjavo. Tu je bilo miru več, nad cvetočimi travniki sem posedel, gledal takšne in drugačne žužke, ki so čepeli na cveticah, pozni zajtrk jim je teknil, za mene se niso prav nič menili. 

Razgled

Spust sem nadaljeval v smeri planine Osredek, grebenska pot, spust do travnika, začuden pogled, saj očitno planina še živi. Nekdo je kosil travo, odšel sem, preden se je vrnil do koče. Prečil podrta pobočja, kjer se prhek beli drobir zliva v grape, nadaljeval s spustom do pašnikov nad zaselkom Slevo. 

Pogled s Planjave

Se prestrašil velikega psa, pri eni od hiš, tako, kot sem sam nekoliko naprej prestrašil srno na rosnem travniku. Zbežala je v gozd, sam pa sem brez večjih težav našel prehode proti kraju Bistričica, nadaljeval po cesti do Županjih njiv in parkirišča, kjer me je čakal avto in dom.

Planina Osredek

Osmica

Osmica je nekaj nenavadnega. Kjerkoli začneš se vedno vrneš, po malo zavitih poteh, na izhodišče. Sestavljena iz nekako dveh krogov predstavlja ravno zaradi vrtenja, ki ga nikoli ni konec, simbol za neskončnost. Sam sem najprej skočil na kolo zjutraj, Sirena je bila izhodišče, tja sem se moral tudi vrniti. 

Morje pri Črvarju

Spust v Antenal, dvig na drugi strani proti Taru, nadaljevanje v smeri Poreča. Skok do morja, točneje somornega izvira tik ob njegovem robu, le streljaj daleč od Črvarja. Poskus vode, nato pa kolesarjenje navzgor, proti celini, že znanemu Kaštelirju. Hiter krog pri cerkvi, nekoliko utrujen, saj se je cesta do sem ves čas vzpenjala. 

Izvir

Spust navzdol proti Taru, še bolj divji do Antenala in po nekaj dodatnih globokih vzdihih nad kamnolomom pristanek v tokrat domačem kampu. S tem je bil prvi del kroga zaključen, polovica osmice izrisana. Toda nemir me je gnal naprej. Da zaključim to neskončno pot. 

Kaštelir

In zato sem popoldan znova sedel na kolo, sledil nekaj časa kolesarski stezi, ko je te pri Dajli zmanjkalo pa cesti. V Umagu sem se čudil nekoliko nelogičnim zavojem, hkrati z zadovoljstvom gledal v nebo, saj so se temni oblaki razkadili. Ustavil sem se pri Katoru, pod Savudrijo naredil zavoj ob iskanju skritih zakladov. 

Korona? Tako blizu?

Nadaljeval proti Kanegri, se strmo spustil navzdol do začetka turističnega naselja, zgolj toliko, da sem po strmem klancu lahko znova sopihal nazaj. Švignil sem skozi Plovanijo, se ustavil pri sv. Mihovilu in pri Kaštelu našel pravo stezico do slapu Cingarela. Ta je bil sedaj povsem suh. 

Sv. Mihovil

Toda že pogled na impresivno steno preko katere mezi voda, ko jo seveda kaj je, me je navdušil. Ravno tako spodmoli na obeh straneh, visoko nad vodo. Vrnil sem se do kolesa, ga porinil na cesto in se odpeljal proti Bujam. Pri njih sem zavil po prečnici nazaj proti Novigradu, kampu, morju. Neskončnost.

Cingarela

Tinjan

Večerni prihod. Ko je bilo že dokaj pozno, pa vendarle ne pretirano. Ravno prav, da vroče ni bilo več, barve so postale mehkejše, koraki so umirjeno odmevali po še vedno rahlo pregretem asfaltu. Avto in dom sva parkirala ob robu vasice z imenom, katerega kar nekako ne veš kam bi dal. 

Nova cesta zgolj za naju

Stepani. Je tu nekoč bival, kraju dal svoj pečat, nek Štefan? Stefano? Ali pa so bili zgolj domačini znani po stepanju … recimo smetane. Mogoče so še danes? Kdo bi vedel? Za vaško gostilno, kjer bi se lahko o tem pozanimal, stepeno smetano celo poskusil, še nisem slišal. Tam v daljavi sta se prikazali steni, znani plezalcem. Osp in Mišja peč. 

Osp, Mišja peč in viadukt

Motil naju ni nihče, lepa, nova cesta, je bila zaprta za ves promet. Z nje sva se odcepila proti cilju, markirana steza je peljala na razgledni balkon, visoko nad dolino. Videlo se je daleč in še naprej. Sonce je zahajalo tako kot mora, na zahodu. Morje, sva kazala z roko. Črnokalski viadukt na drugi strani. 

Nenavadna faca na zadnji strani cerkve

Nekaj korakov do cerkve, pravega zaklada skoraj povsem na vrhu. Le še oddajnik je meter ali dva višji. Na zadnji strani cerkve je zanimiv relief, glava, vzidana v steno. Komu se je zameril ta svetnik, da so ga tako skrili pred ljudmi? Spustila sva se malo nižje, nov razgledni balkon, tu so se morje, mesta ob njem, videla še lepše. 

Cerkev na Tinjanu

Oblaki so bili na nebu, ožarjeni, v daljavi je nad vodo ležal mrč. Skozi ozke ulice sva prišla skorajda do roba vasi, ko sva na tleh zagledala slepca. Bila sva presenečena, on nedvomno prestrašen. Dvigoval je glavo, počasi lezel naprej, proti robu poti. Pustila sva ga tam, domačina, odšla naprej navzdol. 

Morje

Slovo od tega razglednega kuclja, pripetega na modro nebo med kraškim robom in morjem, je bilo kar malo težko. Toda spomin bo ostal in misli na ta večer bodo same od sebe prišle na platno, nekje v glavi, ob vožnji proti morju. Saj pogled Tinjana res ne more zgrešiti.

Domači slepec

Osolnik

Prijeten krog, bledeči spomin na pohod izpred let z generacijo, časa na pretek. Celo vreme je več kot dobro kazalo. Kdo bi se torej odpovedal takšnemu razkošju. Večerno preizkušanje trase naslednjega dne, sedenje pod lipo, razglabljanje o tem in onem. Lepa noč, prav takšno jutro. 

Sonce se prebuja

Ko sem že sopihal skozi Puštal, mimo cerkve svetega križa, zaspanih ovac. Za gorami v daljavi se je pretegovalo sonce, mežikalo v nov dan. Gozd me je objel, stopal sem po stezi navzgor, do razcepa, tam sem prejšnji večer zavil navzdol. Sončnih travnikov, kjer sem spregovoril nekaj besed z domačinom. 

Nad Puštalom

Čreda je v redu, to je videl. Ko se je ravno čudil moji rani uri, je z vrha navzdol prisopihal možakar. Nekateri pa res ne morejo spati, sva si mislila. S sosednjih parobkov so pozdravljale osamljene domačije, na najvišjih točkah dvigovale bele cerkvice. Nepokošene senožeti dišečih cvetov so dehtele. 

Senožeti

Sence so risale svoje groteskne freske, gledal sem jih, dokler me ni znova objel gozd. Čeprav še zgodaj, hladu ni bilo več. Sopel sem po strmini, najvišja točka ni bila več daleč. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata je priljubljen cilj pohodnikov, tudi danes v njeni senci nisem bil sam. 

Sence

Umaknil sem se na rob, počakal, da ni bilo nikogar več, stopil naokoli. Potem pa na drugi strani ujel pot, ki pripelje v Gosteče. Tu sem hodil prvič, oznak ni bilo veliko, zanesel sem se na zemljevid in prispel vedno prav. Strmi spust se je iztekel v vas, prečil sem jo in se mimo žitnih polj približal Sori. 

Osolnik

Zavil sem nazaj, proti izhodišču, iskal pravo mesto, kjer bi namočil svoje noge. In ga našel, pri zadnjem današnjem postanku, zakladu. Med ohlajanjem se je nad menoj oglasila domneva, da nekdo že plava. Spremljevalci znanke, geolovke, so me seveda nasmejali. 

Klasje

Odšli so naprej, prehitel sem jih in prijazno pozdravil. Videlo se je, da so prav posebni junaki vsakdana. Tako, kot sem bil danes, pravzaprav, tudi sam.

Do Ajde

Dan je v teh časih, ki so vedno bližje trenutku enakosti med svetlobo in temo, že kar dobro stopil v naše kraje. Sonce je kukalo čez griče, ki omejujejo obzorje, ko sem skočil na kolo in se po načelu … kupil si ga, goni ga … odpeljal v smeri Koroške. Polja so tako zelo zelena, koruza poganja, časi, ko nismo smeli nikamor so zgolj oddaljene moraste sanje. 

Sonce se preteguje

Vasi so ostajale za menoj, šumeča Kokra je postala moja spremljevalka. Zavita cesta me je peljala proti meji med deželama, kamnoma, ki ju danes med vožnjo komaj kdo opazi. Težko je razumeti, da sta bila nekoč pomemben mejnik, ki je zaznamoval marsikoga. In ni veliko manjkalo, da bi tu, kjer ni nobene naravne razmejitve, potekala pomembna meja. 

Meja

Nekaj zavrtljajev višje sem pomahal sv. Hubertu, pripisovali so mu nadnaravne moči, ozdravil naj bi marsikaj, s svojim ključem celo kugo. Mogoče je bil to razlog, da so mu domačini postavili cerkvico na izpostavljeni skali nad reko. Za menoj je ostal še Kanonir, pred menoj so bile ride, ki pripeljejo do Zgornjega Jezerskega. 

Kokra

Vztrajnost se obrestuje in na znani uravnavi, razcepu poti, sem zavil tja, kamor sem obljubil. Postanek pri Ajdi, razigrani Kali. Vedno ju je lepo videti, se pogovoriti, izvedeti kaj je novega. Vsaj za kratek čas, dokler ni bilo treba v službo. Kali je morala pustiti svojo žogo, v hiši bo počakala, da se kdo vrne domov. 

Kali

Ajdo sem spremil do mesta, kamor pridejo po informacije turisti, pohodniki, raziskovalci nekoristnega sveta. Ni ji treba hoditi prav daleč, kar je čisto prav. Poslovil sem se, nato pa zapeljal navzdol. Seveda je bila hitrost sedaj povsem drugačna kot ob vzponu. 

V pozoru

Nekaj sto metrov višinske razlike se krepko pozna. Do Spodnjega Jezerskega je šlo kar samo od sebe, še zavirati je bilo treba. Potem pa so pritiski na pedala poganjali moje kolo po sivi cesti proti ravninskim krajem, mojemu domu.

Jezersko

Jerm'n in Hvadnik

Kar nekaj časa je minilo od prvih skomin. In dogovarjanja. Borut je nato preko nove ferate splezal dvakrat, preden sem uspel sam najti čas. Ko so se končno vse zvezde poklopile, sva se skupaj nekega četrtkovega popoldneva zapeljala proti Gozd Martuljku. Oblaki na nebu so se trgali, ob napovedi možnih ploh sva zamahnila z roko. Saj jim bova ušla. 

Jerm'n

Toda, če sva se v brk smejala prihajajoči nebeški moči, tisti, ki je minila, ni bilo možno uiti. Ko sva avto pustila za predorom poti na Srednji vrh in se skozenj vrnila na začetek najine zračne poti, sva hitro videla, da je stena mestoma še mokra. Upajoč, da nama bo vseeno šlo, sva se vpela in ob šumenju bližnjega slapu zagrizla v prvo navpičnico. 

Vertikala

Na vertikalnih prehodih so nama bile v pomoč posamezne skobe, kjer jih ni bilo, pa so plezalke iskale male stope. Še nekoliko sitna prečka in že sva bila pri žičnem mostu nad zgornjim slapom. Prav lep je bil pogled navzdol. Čakal naju je zadnji strmi vzpon, ki je bil zanimiv, ni pa dosegal težavnosti spodnjih. 

Prečka nad zgornjim slapom

Kot bi mignil sva bila na vrhu, na mali klopi, prav nasproti Špikove skupine. Navdušeno sva pogledovala v skalne velikane, snela plezalke, stopila proti vrhu soteske Hvadnika. Čeprav lažja ferata, ki teče po njej, predvideva vzpon od spodaj, sva jo midva sklenila uporabiti za spust. In prav zanimiv je bil. 

Špikova skupina

Nekaj žičnih mostov, hoja ob jeklenici nad strugo, ki bi bila verjetno odlična tudi za pravi kanjoning. Voda se je prebijala preko skalnih skokov, visokih balvanov, tvorila naravne tobogane, se penila, šumela. Midva sva se nad njo počasi in previdno spuščala, mokre skale so dajale slab oprijem. 

Soteska Hvadnika

Še zadnji most, največji balvan, pod njim so se jeklenice počasi iztekle. Mimo hiš sva znova prišla na cesto, se vzpela do predora in avtomobila. Seveda je bilo uspešen vzpon treba primerno proslaviti. In sva ga. Proslavilo pa ga je tudi nebo. Ko sva se peljala po cesti proti domu, se je na obzorju izrisala mavrica. Nekaj trenutkov kasneje pa nad njo še druga. 

Dvojna mavrica