Ko jo sreča mahne po svoje

TJA, PROTI MORJU – 4. 10. 2019 – Čas je že bil, da spet pogledam proti morju. Precej razmišljanja, kam bi kdo rad, kje še ni bil, kje bo pihalo. In nato hitra odločitev, ki naju je z mamo pripeljala do parkirišča ob odcepu proti Buzetu. Znanega, mirnega, že sva spala. 

VRSAR – 5. 10. 2019 – Jutranji premik proti morju, mimo Buzeta, smer Poreč, Vrsar, kamp Porto Sole. Kar malo zmeden sem bil, saj se mi je zdelo, da je postavljen nekoliko nenavadno. 

Na obali

Vendarle sva našla primerno parcelo, tam parkirala, pripravila vse za najino bivanje ob morju. Šla pogledat, kako je z vodo, je še slana in mokra? Naletela v njej na rebrače. Teh je ob obalah Istre v zadnjem času res veliko. Tudi tukaj se jim nisi mogel izogniti. Vseeno sva zaplavala, včasih nejevoljno odrinila sluzasto tvorbo, pa vendarle uživala v vodi. 

Ulice Vrsarja

Dan je mineval v pravem mediteranskem vzdušju, počasi, ležerno, nič nama ni manjkalo. Skočil sem tudi na kolo, se odpeljal do cerkvice svetega Andreja nad Vrsarjem, zgolj toliko, da sem dobro pretegnil noge. Ko se je bližal večer, sva se z mamo odločila za sprehod. Do bližnjega Vrsarja res ni bilo daleč. 

Roke

Šla sva ob mandraču, se vzpela po širokih kamnitih stopnicah v stari del mesta, mimo rok velikana v nekakšni stiskalnici, kipa zaljubljencev, sidra, ki je našlo svoj zadnji pristan na zazidanem oknu. Pogled v cerkev, tiha molitev, kdo bi vedel za kaj. In nato, ob vračanju proti kampu, uživanje v pisanih barvah večera. 

Pogled v smeri mandrača

Le kateri slikar si jih je izmislil, sva se čudila. Od modre, ki je vedno bolj temnela, do rumenkaste, ki se je prelivala v oranžno, vijolično, dan je prav zares ugašal. Počasi sva se odpravila nazaj proti avtodomu, dan je bil kar dolg, čas je bil za umiritev, skok v posteljo, spanje. 

Le kaj napovedujejo barve neba?

KO JO SREČA MAHNE PO SVOJE – 6. 10. 2019 – Saj niti ne vem, kaj bi drugega lahko rekel o dnevu, ko sreče res ni bilo prav veliko blizu. Že moj dopoldanski kolesarski izlet v okolici se ni končal najboljše. Mahnil sem jo do zakladov na drugi strani Vrsarja, v bližini Valkanele našel izgubljeni kraj, kjer je bil nekoč menda hotel, poln dogajanja. 

Jutranji pogled na Vrsar

Tokrat se je dogajalo le meni, saj škatlice najprej nisem našel, šele ko sem jo ob dvigu pokrova jaška zagledal, pa sem se spomnil na opozorilo zadnjih najditeljev. Ose. Nekaj jih je letalo okoli mene, zato sem se umaknil, pa me je ena že med vpisom pičila. Ko sem škatlico hotel vrniti na svoje mesto, je okoli mene zares završalo. 

Pred izletom s čolnom

Skočil sem na kolo, pobegnil. Toda kaj, ko je bilo polno os po meni, okoli mene, tudi po kakšnih sto metrih še ni bilo miru. Na velur so se pripele tako, da sem jih odstranil šele na res grob način, bile so v čeladi, na kolesu. Kar nekaj pikov sem dobil in ob nadaljevanju moje poti ugotavljal, da bi se lahko končalo tudi slabše. 

Na otočku sv. Juraj

Mostiček na otoček Školjić pred kampom Istra je bil odstranjen, ni mi preostalo drugega, kot da zaplavam. Osvežitev je dobro dela, pa tudi ugotovitev, da nimam pisala, sem na mestu najdbe hitro rešil. Vrnil sem se do osjega gnezda, na hitro zaprl pokrov, ki ga prej med begom nisem uspel. 

Cerkvica

Pa je tudi tokrat završalo, toda še pred prvimi piki sem hitro pobegnil. Potem ko sem se v kampu potožil mami, sva nadaljevala z današnjim načrtom. V vodo sem odpeljal čoln in zaveslala sva do otoka Sveti Juraj. Tam sem odšel peš okoli otoka, našel zaklad, se vrnil in skupaj sva zaplavala. Mama je bila veslanja vesela, kar je razveselilo tudi mene. 

Rebrače

Odveslala sva nazaj na kopno, počasi začela pospravljati stvari, saj je bil za današnji dan predviden odhod. Ker pa je bilo popoldne dolgo, sva po kosilu odšla do sosednjega kampa Koversada, ki je že pred dnevi zaprl svoja vrata. Šla sva čez most na otoček z enakim imenom, sam sem na plaži zaplaval. 

Cela jata na otoku sv. Juraja

Voda je bila res odlična, nobenih rebrač nikjer. Moje navdušenje je bilo očitno nalezljivo, mama je spremenila svojo odločitev, da ne bo več plavala. Opozoril sem jo na spolzki pomol, toda očitno ne zadosti. Hud padec, udarec z glavo, pomagal sem ji do ležalnika, ki je bil na plaži. 

Domači zaliv

Kri je lila, slabost, ni mi preostalo drugega, kot da pokličem prvo pomoč in se dogovorim, da je nekdo prišel odpreti vrata kampa. Ko sem slišal sireno, sem stekel nasproti, reševalcem kazal pot. Mamo so oskrbeli in odpeljali v bolnišnico v Pulo. Drugam ne gre, so povedali. 

Otoček Lunga v daljavi

Sam sem jim z avtodomom sledil in na urgenci ugotovil, da so že opravili preiskave, glava je bila v redu, le še rano je bilo treba zašiti. Ko sem poravnal račun in je bila mama sposobna odhoda, sva odšla do parkirišča, dan je bil prenaporen, nisva imela moči za nič več, kar tam sva v miru prespala. 

Nesrečna obala

PRI STARCIH – 7. 10. 2019 – Naslednje jutro je bila mama že boljše, kar me je veselilo. Najhujše je bilo za nama. Vse sem naredil, da ji je bilo čim bolj udobno, odpeljala sva se proti Sloveniji. Pri Buzetu sem zavil do meje, na domači strani v Sočergi parkiral. Skočil sem na kolo, odpeljal proti vasici Brezovica, še pred njo pustil avtomobil in se odpravil do ostankov nekdanjih obrambnih stolpov. 

Jutro nad Limskim kanalom

 Pri starcih. Ni bilo težav z najdbo, ne stolpov, ne v bližini skritega zaklada. Ravno tako sem brez težav našel tudi kamnito pregrado, preko katere pada voda, kadar jo je seveda kaj. Tokrat je bilo preveč suho, kaj se more. Vrnil sem se do avtodoma, kjer je mama počivala in me čakala. Odpeljala sva se domov, dopust, ki je toliko obetal in se tako lepo začel, se je žal končal precej drugače. A vseeno, s srečo v nesreči.

Sipine v bližini Starcev