Do Trbiža in nazaj

Dvokolo. Nanj sva skočila v Gozd Martuljku, kjer sva pustila avto in dom. In se odpeljala proti Kranjski gori. Seveda sledeč kolesarski stezi, s pogledom na Špikovo skupino, kaj pa drugega. Sam sem kmalu ostal zadaj, škatlice ob poti so zahtevale postanke, iskanje, vpis. Tudi veverica, ki je nič kaj preveč boječe zganjala vragolije na drevesu, je pritegnila in navdušila. 

Jutro na kolesu

Pa vendarle sem mamo končno ujel, nad Zelenci, ob klopci. Zgolj toliko, da mi je ušla naprej. In me znova počakala ob mejnem kamnu. Torej točno med Slovenijo in Italijo. A kaj, ko me je nato, brez, da bi to opazil, znova prehitela. In med mojimi postanki pri škatlicah oddrvela tako, kot bi bila pol stoletja mlajša, do stare železniške postaje Trbiž mesto. 

Viadukt

Kjer je ugotovila, da telefon sosedov ne mara, nedosegljivost pa presegla s prošnjo skupini domače govorečih, ki so prišli mimo. Sam sem med tem počasi napredoval v pravo smer, pa vendarle obupoval, saj so se moji klici vračali z obvestilom o nedosegljivosti. Ko sem pred Trbižom že naredil ovinek, raziskal eno od starih, pa tudi novo železniško postajo, sem poklical na številko, ki mi je prej dala podatek o pravi lokaciji. 

Pogled v smeri Tromeje

No, sedaj sem razčistil, da bo to na postaji »mesto« in že sem priganjal dvokolesnika do klopi, na kateri je res sedela in čakala. Vesela, da sva se našla, sva se bolj točno dogovorila kje in kako bo ponovno srečanje. Sploh, ker je telefon še vedno stavkal. Zakaj, sva ugotovila šele kasneje, doma. 

Kokova

Pot nazaj je bila znana, le kolesarjev je bilo neprimerno več. Še posebej med Ratečami in Kranjsko goro je bila kolesarska cesta skorajda polna, vožnja pa podobna slalomu mojstrov podkorenskih strmin. Toda bistveno je bilo, da sva se spet ujela, sedaj sem ušel naprej sam, brcal do Gozd Martuljka in še malo naprej. 

Rateče

Spet srečal že znano družbo kolesarjev, ki so se zabavali s podobnim hobijem kot sam. In se nato vrnil do avtodoma, kjer sva bila spet oba skupaj. Lep dan je bil, zanimivo kolesarjenje, to je bilo vsekakor zagotovo.