Mala planina

Znova je prišlo znano povabilo. In kaj se mu človek ne bi odzval, če to zahteva, da se malo pretegneš, dobiš občutek, da si nekaj dobrega naredil za sebe. In končno tudi obiščeš kraje, ki si jih morebiti že večkrat, pa vendarle je vsak obisk drugačen, vsak pogled nov. Točno tako je bilo tudi tokrat. 

Znamenje ob robu Gojške planine

Ob robu Male planine sem stopal pred dnevi, ko sem šel še malo naprej, višje. Tokrat sem si izbral pot, ki je še nisem poznal. Avto sem prislonil pri Jelševem konfinu, se nasmehnil ob zanimivi igrici za otroke. Kako malo je treba, da malim glavicam domislica popestri pot in zbudi navdušenje že pri prvih korakih. 

Ostanki letala

Skozi gozd je šlo hitro, kot bi mignil sem bil na Gojški planini. Znamenje z kopico plastičnih rož, ki res ne kažejo na pretiran okus ali zavzetost tistega, ki naj bi zanj skrbel. Prav sredi teh sončnih rožnih vrtov. In nato prevalitev na Malo planino, kjer se je pred desetletji zaključil let enega izmed zavezniških letal. 

Kamnita vrata

Ob spomeniku in celo nekaj ostankih nesrečnega letala sem hitro našel skrito škatlico, nato pa začel še malo raziskovati naokoli. Bajte me niso toliko zanimale, saj nikogar nisem hotel motiti. Ženski, ki se je prilepila na linijo z dolino, sem zgolj pokimal. Nato pa stopal skozi kamnita vrata, ki jih je postavila narava sama. 

Arena

Se ustavil na robu globoke vrtače, menda s strani domačinov Arena imenovane, kamor se je letalo ob poskusu zasilnega pristanke zarilo. Razmišljal o tistih časih, posadki, preživeli so se po padcu raztepli naokoli. Enega od pilotov so našli šele čez tedne, skrival se je, ves prestrašen nekje v senu. 

Pot

Težki, nevarni časi so bili to, zagotovo. Stopil sem navzdol, Gojška planina je že oživela, zavil pri znanem odcepu proti Jarškemu konfinu. Prav lep sprehod je bil, to zagotovo. Na takšen lep dan. Ki je hkrati budil spomin na čase pred davnimi leti. Pretresejo te, ostanejo v tebi. Budijo strah, kaj vse lahko človek stori človeku.

Kot sanje