Še teden poprej sva se spraševala, če je konec. Pa smo vseeno sklenili, da gremo še enkrat pogledat. Kislica od vremena naj bi po napovedih meteorologov spremenila svoj obraz v nasmejano sonce. Toda očitno ne tako zgodaj, saj so kaplje prenehale ravno, ko smo se povsem sami ustavili na Vršiču.
Kje pa je sneg?
Pogled je presenečal. Kopna raz prejšnjega tedna se je razširila čez in čez. Pomlad je kar krepko iztegnila svoj jezik in polizala veliki sladoled. Da bodo psi na začetku lepo počivali, je bilo takoj jasno. Med ustvarjanjem piramide na nahrbtniku se mi je ostrina robnikov krepko maščevala. Tako sem kot Janko iz znane pravljice za seboj puščal sled.
Nad Vratci
Korakali smo navzgor, ostajali v samoti. Očitno je bilo nekaj drobnih snežink, ki so priplavale izpod oblakov, tako strašljivih, da si nihče drug ni drznil iz toplega zavetja. Vratca, kopni del nad njimi. In mi, ki smo si na začetku snega nadeli smuči. Tudi na teh pobočjih so se že kazala gola rebra, toda nekako se je še dalo pregoljufati mimo po snegu.
Pobočje
Megle, ki so se občasno prikotalile, so zakrivale razglede. Poprh na skalah, res je padlo nekaj novega snega. Stopali smo višje, pod steno, vršno pobočje, piramida. Takšnih razgledov kot teden poprej res ni bilo. Toda nasmeh na obrazu je vseeno vztrajal. Obvezno lovljenje spominov, priprava opreme, zavoji navzdol.
Na vrhu
Sveži sneg, našli smo lep prehod, odbrzeli pod steno. Prijatelj je na plazovini, ravno ko sem umaknil objektiv, naredil akrobatski premet. Seveda je bil to zgolj nov razlog za smeh, prečili smo na Grebenc, se prebijali čez ruševje, na Vratcih znova nadeli smuči. Po plazu je šlo odlično.
Zavoji
Ponoven prehod skozi ruševje je ob pravi gimnastiki povzročil nekaj sočnih pripomb. Ozek plaz, ki je bil bolj za smuk kot pravo zavijanje ravno tako. Še zadnji zavoj. Pogled nazaj na plaz. Sedaj je bilo jasno. Res je bil zadnji. Za to zimo …
Klasika. Kot vedno vsako pomlad se spodobi tudi to zaključiti z znanim ciljem. Zgodaj zjutraj, ko še vse spi. Vršič. Zaspani obraz zre na naju skozi šipo sosednjega avtomobila. Hlad jutra, zima še ni čisto pozabljena. Plaz že kaže kopno reber, še malo in pomlad bo polizala ves sneg tu gori.
Prisank
Poletna sezona se bo začela, trume pohodnikov, zvonci ovac. Začela sva se vzpenjati, dan je že silil izza obzorja, umetna svečava je bila nepotrebna. Štrikala sva sem in tja, nobene prave sledi ni bilo. Izginila je pod nogami številnih, zavoji prejšnjih dni so jo povozili.
Vratca
Ni se nama dalo več, smuči so pristale v rokah, korak za korakom so bila Vratca bližje, kopnina nad njim, znova sneg. Vprašanje in hiter odgovor. Velika. Prav, zakaj pa ne? Sem si rekel, med tem, ko sem opazoval postavo, ki naju je prehitela na vrhu plazu.
Igrišče velikanov
Zavila je drugam, sedaj sva imela svojo samoto. Kam sva tako vedela, tu ni kaj razmišljati. Do velikih skal, ki jih je v preteklosti neka huda sila odkotalila navzdol. Balinanje za velikane. Vzpon in nato prehod pod steno, tja na vršna pobočja. Sneg je še kar držal, očitno je tu gori še pravi mraz. Sva si mislila. Takrat.
Na robu
Še zadnji zavoj, kratek konec grebena, vršna piramida. Včasih se mi je zdela višja. Tudi njo je očitno čas rahlo pobožal. Sva se smejala, nazdravila, se nastavila lovilcu spominov. Nato pa naredila prve zavoje. Odločnost se mi je kmalu maščevala. Sneg ni bil tako trden, kot se je kazal.
Midva med očakoma
Predrlo se je, lovil sem ravnotežje, nato pa dosti manj samozavestno na široko zavijal navzdol. Opozorila prijatelja niso dosegla. Ponovil je mojo napako. Pa saj sva vajena. In sva se zgolj smejala, ko sva drsela pod steno, mimo velikih skal in proti Vratcem. Prebijanje skozi ruševje, hoja navzdol, mimo številnih.
Zavoji
Prava kolona se je vzpenjala navzgor, po južnem snegu sva lovila ravnotežje mimo njih na plaz in naprej na Vršič. In se ob tem smejala, ko je pod smučmi kaj zaškrtalo. Saj tako mora biti in spomladi nekako sodi poleg. Še pogled nazaj. Zadnjič?
