To je tradicija. In če imaš na pretekla srečanja prav lepe spomine, je prav, da je ne zanemariš. Da se tako vsaj enkrat letno podaš na božjo pot nad Ljubljano. Saj ne vem, če ima Šmarna gora res kakšne nadnaravne moči ali če neko zemeljsko sevanje ozdravi vse, s čemer se ceh v belem ukvarja desetletja brez uspeha.
Greben Grmade
Toda gneča pohodnikov, katerih domet ne seže dlje, kot lahko pridejo s copati iz svoje stolpnice sredi mesta, je nepopisna. Edina možnost je iskanje poti, ki zaradi tega ali drugega razloga niso pretirano obljudene. In na vrhu hiter preskok do prijateljev, ki tam za cerkvenim zidom verno kot vsako leto potrpežljivo čakajo.
Storžič in Grintavci
Vse do poldneva po lokalnem času. Ki tukaj teče povsem drugače kot bi pričakoval. Dobrote na mizi so povezane z divjimi vojščaki s krivimi sabljami. A še preden lahko sežeš po njih, moraš za zadovoljivo rešitev zastavljene naloge obiskati štiri točke, razmetane malo sem in malo tja.
Prijatelj izpod gore
Tu brez križanja romarskih poti ne gre. Množice hitijo proti nebesom v prav goreči verski zamaknjenosti, drdrajoč pri sebi neke divje mantre in molitvice. Le to je lahko razlog, da neizmerno težko nekoliko dvignejo glavo, pogledajo v oči in zaželijo srečno pot. Povsem drugače je tam, kjer kmalu zadiši turška kava.
Nenavadni hrošči
Prijazni pogledi, pozdrav prijateljev izpod gore, klepet z vsemi o vsem. Kar nas zanima, imamo skupnega. In tistem, kar nas deli. Zvonjenje smo preslišali, s prsti, po katerih se cedi sladkor, kažemo v dalj. Kajti vidi se do tja. In še naprej. Na dan, ko je sonce edini kontrast na modrem nebu.
Prava turška kava
In minute kar bežijo. Vse do trenutka, ko je potrebno slovo. Z Mirom stopamo kot pravi partizani navzdol, tja proti Šmartnemu, do mesta, kjer nasmeh in zamah z roko na napačni strani stekla pregretega avtomobila pomenita zgolj obljubo, da naslednje leto znova pridemo. Na to nenavadno romanje.
Začela sva tam, kjer je prav. Na začetku. Zgodaj zjutraj, ko je še vse spalo, le svetloba je kazala, da se je daleč nekje za obzorjem, ki sva ga bolj čutila kot videla, začelo pretegovati sonce. Vode to ni motilo, skozi široko sotesko in čez šumeče skoke je tekla po znani poti ponoči in podnevi, tudi mimo naju, kot teče že tisoče let.
Kamačnik
Naš trenutek, vse kar imamo, je zanjo nedoumljivo kratek. Stopala sva mimo ostankov preteklosti, votline iz neke druge zgodbe in turkizno modrega pasu pod nama. Se spraševala, čemu naj bi služila koča, ki sedaj prazna sameva na gozdnem obronku. Zakorakala v gozdna prostranstva. Ki niso samotna.
Gozd
So pa prava divjina. Je rekel prijatelj. In še kako prav je imel. Mesto, kjer vse biva v sožitju. Smreka objema skalo, kamniti amfiteater, občutek izgubljenosti. Samoten dan na robu pomladi, ki je tam proti Beli kosi nihče ni priznaval. Kajti bila je res bela, prepletena s stopinjami kosmatinca, silovit veter je na vršnem grebenu delal zamete.
Srečanje
Nisva ga želela srečati, tudi on se naju je izogibal. Radovednost pa ga je pripeljala na najino sled. Povohal jo je, jo pohodil, nato pa jo znova mahnil po svoje. Tako kot midva. Lovila sva ravnotežje na robu, pustila pogledu, da je valoval, do koder se je le dalo. Ne predolgo, ravno prav.
Bijela kosa
Dokler se nisva premražena znova spustila v toplo zavetje gozda. Objelo naju je, pogrelo roke, vrnilo nasmeh na obraz. Med tem, ko sva se čisto po svoje spuščala do izvira. Ki sva ga na nekakšen način ves čas iskala. Strmina naju je pripeljala do mesta, kjer se rojeva turkizna barva.
Izvir
Nižje se razliva mimo podrtih debel, čez skalne stopnje, pod mostovi. Odteka v neznano. Mogoče bova nekoč prišla tudi do tja, mogoče ne. Saj to niti ni pomembno. Važno je, da greš. Vedno naprej, zgolj za nosom. Kajti to te pripelje prav tja, kamor je treba. Do samega sebe.
