Nemir

Odločitve so ravno takšne kot človek, ki jih sprejema. In prav tako se z njimi tudi sprijazni ali pa ne. Noč je bila nemirna. Toda jutro je razjasnilo obzorja, luna je počasi zbledela, jasnina je obetala lep dan. Mraz je popuščal, snega sem si obetal več. 

Prebujanje

Vlekla sva sled, prijatelj in jaz. Mimo kozolca navzgor po travnikih, ne meneč se za mejo, ki je nekoč ločevala. Sledila višje cesti, beseda je dala besedo. Čas je mineval, sonce je kukalo izza smrek, kristali so se bleščali. 

Videnje

Smer navzgor je bila jasna, odgovor, kako navzdol sva preložila na čas, ko bo treba. Zapeljati. Poseka ni bila videti obetavno, bližji pogled je potrdil dvome. Nekoliko debelejši poprh je bil daleč od želja, suhe trave so razkrili rezi predhodnikov. 

Skuštrana

Antena je oddajala neke neznane epizode, kdo ve katere limonade. Vsaj domnevala sva tako. Postala pri znamenju treh dežel. Sosedje imajo sonce samo tu gori. In tam čez. Vse ostalo je pokrivala oblačna koprena. 

Sosedovi

Hitrim zavojem na oni strani je sledil preskok na našo stran in vožnja po cesti. Sledi so dajale pravo hitrost, šlo je kot po tirnicah. Gams je komaj odskočil pred drvečim vlakom. Mraz zadnjih dni še ni tisti pravi, potoki so žuboreli, le sem in tja kakšna sveča je bila zimski motiv. 

Senčne tirnice

Velik travnik naju je zvabil navzdol, neokrnjena belina je zavajala. Skorja. Smuči so dobile svojo voljo, vsaka je peljala, kot ji je najbolj odgovarjalo. Zavoji so bili nerodni, počasni. Pa vendarle. Bili so. Kdo bi se pritoževal. 

Podpis

Slabi obeti nadaljevanja v gozdu so zahtevali preskok čez globoki graben, sonce je še vedno sijalo na robu beline pod cesto. Zakorakala sva do nje, nato pa iščoč ravno prave mojstrske zavoje med pohodniki in konci kopnin ubirala smer navzdol, vse do travnikov nad mejnim prehodom. 

Na obisku

Ti so dali še zadnjih nekaj užitkov, skrivali nekaj pasti. Takšnih za kolobocije in usta polna smeha. Radostnega. 

(Rateče-Peč)