Sestri

Ko poletna vročina pritiska s polno močjo, je treba vstati zgodaj. Kajti zgolj jutra so s svojo nekoliko omagano svežino prava za potep. Ali vsaj začetek pobega. K sestrama, ki v svoji samoti željno pričakujeta obiskovalce. 

Mirno jutro

Zbrana skupinica je imela prav tak namen. Nenapovedan obisk, ko prvi sončni žarki ravno nežno dvigujejo tančice prvinske nedolžnosti. In zgolj krik zgodnjega ptiča zmoti šum drdranja vode čez skale, mimo votlega kamna in naprej. 

Pragovi

Poromali smo tja k sotočju, kjer si igrivi sestri podata roki in skupaj odplešeta proti barjanskim ravnicam. Ostanki nekega življenja izvabijo nasmeh. Razigranih nas ni strah ničesar. Skačemo na zaobljene kamne, bredemo po mrzli vodi, besede se odbijajo od sten kanjona. 

Brodenje

Čez mahove se vlečejo brki kapljic, ko jih gravitacija vleče v strugo. Medved je na drevesu pustil svojo sled. Tabor kosmatih gozdovnikov. Kot da bi zašli na sceno iz nekega filma. Požvižgujoč gremo mimo, pokimamo, naj bo dobro. Globoko ožino premagamo brez težav, le izbira prave strani je pomembna. 

Sotočje

Brodimo naprej, dokler nas klepet ne zapelje predaleč. Smeje se vrnemo, vzpnemo na parobek, visoko nad reko. Hočemo videti dlje, pa smo še daleč prenizko. Vračamo se mimo tabora, občutek se vrne, kar malo nelagodno se počutimo. Samo še zvok bendža manjka, pa bi tekli. 

Divjina

Znova smo na mestu poljuba. Pomahamo eni sestri, stopimo drugi naproti. Dela se nedostopno. Toda premagamo zagozdene balvane, presenetimo višje speči par in občudujemo slapove. Vzpenjamo se mimo njih, voda prši v globino. 

Iz sonca v temo

Dokler v stranski soteski ne zagledamo tankega curka. Drsi čez steno, se odbije in pade v tolmun. Brez nepotrebnega hrupa, mirno in elegantno. Obrnemo se, napoved hrupne skupine nekoliko višje ni dober obet za nadaljevanje. 

Eden izmed mnogih

Nove sledi kosmatinca, skoki, šumenje. Prestop čez zadnje balvane, dan se je zbudil. Vedno več je kopalcev, gneče, glasov. Stopamo mimo, v svojem svetu, zaprti, varni. Le pogledamo se. In vemo. 

Smo čudna druščina :-)

(Soteski Iške in Zale)

Korenjenje

Počasi se je svetloba razlivala čez nežno valovito gorsko pokrajino. Podrgnila se je ob ruševje, zamrmrala skozi veje macesnov, objela krave na parobku. Odločno je stopala pod meliščem, švignila na planino, hitela še naprej. Pogled ji je sledil, nasmeh, veselje. 

Kržišče

Dan je bil še mlad, svež, ves mehak. Nobenih ostrih senc. Zadnji ostanki noči. Jutranje meglice so se razkrajale, koprena je dolino zastirala kot pajčolan skrito lepoto nedolžnosti. Hodil sem po dnu, se počasi dvigal. Čakal, da se mi na vrhu kot manjši čudež pokažejo kamnite špice spominov. 

Grintovci

Na podlagi modrega neba so bile privid. Iztegnil sem roko, se bal, da bodo izginile kot prijetne sanje. Potem pa znova stopil na pot, pomahal starim znancem, preskočil val in se spustil v globino. Previden korak je iskal stezico, se zravnal in počasi oddahnil na travnatem pomolu. 

Kompotela z Mokrice

Kraj za postanek, počitek, razmislek. O smislu in času, o nas, drobnih zrncih peska na peščeni plaži neznanega oceana. Mesto za bogove. Nežen cvet je zadrhtel ob poti, ko sem znova zadihal v strmino, se vzpenjal, spuščal. Iskal prehode med ruševjem, vedno so se pokazali. 

Cvet

Vprašanja o tem, kdo je tukaj hodil pred menoj, sem položil na oltar zadnjega vrha. Lepote dneva so se kazale v vsem svojem sijaju, hvaležno sem se poklonil, čemur sem bil priča. Planina pod mojimi nogami je bila živa, tanek pramen se je sukal iz dimnika. Nobenega vetra ni bilo, da bi se poigral z njim. 

Kapela na planini Košutna

Čakal sem prijazne besede, pozdrav z roko. Potem pa zgolj pri sebi zamrmral »z Bogom« in za ovinkom tega pozabljenega kraja postal pri križu. Nekoč je oznanjal neko vero. Danes, zapuščen od vseh, čaka, da ga zadnji udarec položi v večni sen. 

Križ si je naložil

Pod strmimi stenami sem hitel na znano pot. Sedaj sem vedel. Kod in kam in kdaj in kako. Se bo to jutro izteklo, zame, neznatni drobec peska, ki ga val za valom dviguje, premetava in znova odlaga na rob sončnega dne. S hvaležnostjo sem se ozrl na prehojeno pot, dvignil pogled in oba sva vedela, da se kmalu znova srečava. 

Jezerca

(Jezerca – Kriška planina - Planina Koren - Vrh Korena – Kompotela – Mokrica – Kompotela - Košutna – Planina Košutna – Planina Koren – Kriška planina - Jezerca)

Hladnik

Hladno je v soteski. Tudi poleti prav prijetno. Jutro se šele barva tam na vzhodu, sonce se zaspano preteguje. Zamežikava in se pretegneva tudi midva. Potem ko sva najinega kolesnika prislonila ob prvo drevo. 

Začuden pogled

In začela razmišljati, da niti ne veva, kam bo treba. Toda to ni bila še nikoli ovira. Kar stopiš in gre. In vedno prideš, nekam že. Torej za nosom. Pri zadnjih hišah se soteska zapre, visoki balvani ob slapu ne dajejo upanja na nadaljevanje. Gledava, se čudiva, razmišljava. In ko se korak že obrne v drugo smer, poskusiva znova. 

Lestev

Visoke roke se iztegnejo čez skale, primejo prve skobe in potegnejo v divji svet. Tam veljajo drugi zakoni. Divje žene še plešejo svoje nenavadne plese, izza vsake skale gledajo začudene oči. Tam so pravljice še dovoljene. Skačeva čez tolmune, vijugava med balvani, prijemava prvinsko. Nebeška lestev pelje visoko. 

Spust

Samo zato, da lahko pogledaš globoko. Vase. In se znova spustiš proti vodi, splezaš v zavetje in se nasmeješ odkritjem. Tam čakajo na pustolovce, ki si upajo priti sem, raziskovati tako dobro skrito. Pravi čas za počitek, hipen, tako zelo, da mine, še preden se je dobro začel. 

Voda

Nadaljevanje buri duhove, treba je pogledati še naprej, za naslednji balvan, nad visoki slap. Vse do tja, kjer se potok še umirjeno, skoraj lenobno, vleče skozi prod, liže kamne in jih obli. Dokler ne zdivja navzdol po poti, ki nama je bila prijetna sopotnica. 

Strma pot

Sva mu zgolj še pomahala, ga preskočila, si pomežiknila in na visokih travnih parobkih obstala odprtih ust. Na drugi strani so se bleščali dragi kamni. Eden poleg drugega, zbrušeni pod rokami najboljšega poznavalca, tako blizu. Predaleč. Za danes. 

Dragulji

Nekoč pa bo možno preskočiti globoko dolino, jih pobožati, zašepetati s tišino med macesni. Takrat bom spet bral zgodbe, nenavadne, skrivnostne, pravljične. Zaplesal divji ples … 

(Soteska Hladnika)

Prvenstvo

Noč. Snop svetlobe tipa po drevju. Tišina je tako očitna, da bi jo lahko prijel, stena povsem črna, globina pod nogami neskončna. Vdihi, prve utrujenosti si nočeš priznati. Je pot še vse predolga. 

Jutro kramežljavo odpira oči

Pod sedlom se prve sledi svetlobe prikradejo skozi ruševje, znani obrisi pomirjajo. Megle v dolini so pokrile spečo dolino. Mimo koče stopiš spoštljivo, glasneje vdihneš šele ovinek ali dva višje. Znani obrisi se rišejo na obzorju, kažejo in skrivajo, kot sramežljive gospodične. 

Grintavec in Kočni

Pobočje se izteče, tako kot vsako. Prav na vrhu. Le korakov je do njega dokaj. Veliko. Vdihov vsaj toliko. Zato je treba počakati, da se utrip umiri. Potem je možno iti naprej. Po ostrem grebenu, navzgor in navzdol, kot po listu žage. Nenadejana srečanja, vedno si jih vesel. 

Bežna srečanja

Nekatera so bežna. Tako zelo, da že naslednji trenutek razmišljaš, če so se sploh zgodila. Druga so daljša, prijetna, klepetava. Meglice se razkrajajo, le pod nami se še kuhajo kot v dobro podkurjenem kotlu. Presenečenje. Glorija. Redko viden pojav, kar ne moremo se ga nagledati. 

Greben

A treba je naprej. Na podih se bleščijo ostanki zime, nad nami je modro nebo. Železje je v pomoč, čez težavne odseke kar skočimo. Pa vseeno se nam zdi, da gre vse prepočasi, pot se nam vleče. Končno je tu Štruca, gora kateri bolj kot vsaki drugi oblika daje ime. 

Glorija

Skromen odklon od začrtane smeri, toliko, da se dotaknem najvišje točke. In pogledam še naprej. Razmišljam. Nato pohitim. Da bi na štruco namazal še skuto. Se smejem pri sebi. Vzpon, majhno snežišče, zadnji koraki. Pogledi na drugo stran se ponujajo kar sami. 

Železni prehodi

Stari znanci, preveč jih zanemarjam. Postanek ni dolg, treba bo nazaj. Čas, kot vedno, nekaj sitnari in priganja. Novo, še bolj prijetno srečanje, mil pogled, spust, prečenje na Pode. Oprema ostane v nahrbtniku, zaman sva jo nosila s seboj, zgolj za kondicijo. 

Štruca,  Veliki Podi, Kalški greben

Napetost je za nama, med travami odvrževa skrbi, se čudiva novi škatli za sardine. Bivaku seveda. Da ne bo pomote in zamere. Številne luknje odpirajo vhode v podzemne kamre svizcev. Ki jih ni doma, nobeden ne zažvižga. Mogoče pa še spijo, zaspanci. 

Cojzova koča

Vrata odprejo pogled na znan svet, od koče zadiši po domačem. Zgolj pomahava ji in tečeva navzdol. Lilije presenečeno kimajo. Kranjske, turške. Že sva mimo, odločiva se za spust po razdrapanem svetu hudourniške struge, preskočiva v gozd in drobiva proti Suhadolniku. Nič ne gledava nazaj, ni treba. Dan ostaja z nama. 

Turška lilija

(Suhadolnik – Kokrško sedlo - Grintavec – Dolgi hrbet – Štruca – Skuta – Kokrško sedlo – Suhadolnik)