Srečanje

Ko si pozvan, greš. Izgovori pred izbrano družbo ne pomagajo. Niti pomisleki o vse preveč obljudenih poteh in pravi pomladanski gneči na vrhu. Lep sončen dan, prvi po dolgem času. Odločitev za novo pot, izhodišče Šmartno. Začetek pri koncu. Za nekatere. 

Sence

Kje in kako naprej je bilo že ogledano, pravo smer so kazali pohodniki, ki so se vračali. Nekateri nasmejani, drugi resni, mrki. Brez pozdravov, dobrih želja. Zaprti vase, v svoj krog, mogoče utrujeni. Dan se je nagibal v polovici, kmalu bo odzvonilo šmarnogorsko poldne. Treba je bilo pohiteti, zamujati se ne spodobi. 

Prijatelji

Motivi so bežali mimo, zbujali nekaj slabe volje. Če pa so skoraj vsi objektivi ostali doma. Bo že. Pri prvi kapelici prijetno srečanje. Veselo presenečenje. Pozdrav, gremo skupaj, seveda. Pohod navzgor, klepet. Iskanje. Zadnji vzpon, proti zvončku, romarska pot. Iz gneče neznanih obrazov se izvijemo med prijatelje. Nekatere dobro poznane, druge prvič videne. Vse rado videne. 

Vsi skupaj

Dobrodošlica. Skupina se širi, komaj najdeš čas, da pozdraviš vse. Izkušnje, kresanje idej, novosti. Kuha se prava turška kava, ob pol je odbilo poldne. Skupinska slika, čas za slovo. Vedno težko, toliko bi bilo še za povedati. A saj bo spet kmalu priložnost. Zato nič ne de. Spust po strmi poti, v družbi prijateljev, ob smehu. 

Partizanska pot

Pogledi sežejo daleč, pravi dan je za to. Počitek na razgledni klopci. Srečanja so vedno bolj pogosta, pot precej blatna. Preskakujemo najbolj umazana mesta, naša skupina se manjša. Odhodi. Sence v gozdu so se skrajšale, klobasa je zašpiljena. Zadnji metri po stezi, cesta skozi Šmartno. 

Razgledi

Do tam, kjer se res vse konča. Tudi nam. Enkrat. Nedoločeno daleč. In ravno tam še eno slovo, tako je to. A nič žalosti, saj je le obet novega snidenja. Prijetna misel, ki pomirja, veseli. Zatorej, juhej! 

(Šmartno – Šmarna gora)