Srečanje

Ko si pozvan, greš. Izgovori pred izbrano družbo ne pomagajo. Niti pomisleki o vse preveč obljudenih poteh in pravi pomladanski gneči na vrhu. Lep sončen dan, prvi po dolgem času. Odločitev za novo pot, izhodišče Šmartno. Začetek pri koncu. Za nekatere. 

Sence

Kje in kako naprej je bilo že ogledano, pravo smer so kazali pohodniki, ki so se vračali. Nekateri nasmejani, drugi resni, mrki. Brez pozdravov, dobrih želja. Zaprti vase, v svoj krog, mogoče utrujeni. Dan se je nagibal v polovici, kmalu bo odzvonilo šmarnogorsko poldne. Treba je bilo pohiteti, zamujati se ne spodobi. 

Prijatelji

Motivi so bežali mimo, zbujali nekaj slabe volje. Če pa so skoraj vsi objektivi ostali doma. Bo že. Pri prvi kapelici prijetno srečanje. Veselo presenečenje. Pozdrav, gremo skupaj, seveda. Pohod navzgor, klepet. Iskanje. Zadnji vzpon, proti zvončku, romarska pot. Iz gneče neznanih obrazov se izvijemo med prijatelje. Nekatere dobro poznane, druge prvič videne. Vse rado videne. 

Vsi skupaj

Dobrodošlica. Skupina se širi, komaj najdeš čas, da pozdraviš vse. Izkušnje, kresanje idej, novosti. Kuha se prava turška kava, ob pol je odbilo poldne. Skupinska slika, čas za slovo. Vedno težko, toliko bi bilo še za povedati. A saj bo spet kmalu priložnost. Zato nič ne de. Spust po strmi poti, v družbi prijateljev, ob smehu. 

Partizanska pot

Pogledi sežejo daleč, pravi dan je za to. Počitek na razgledni klopci. Srečanja so vedno bolj pogosta, pot precej blatna. Preskakujemo najbolj umazana mesta, naša skupina se manjša. Odhodi. Sence v gozdu so se skrajšale, klobasa je zašpiljena. Zadnji metri po stezi, cesta skozi Šmartno. 

Razgledi

Do tam, kjer se res vse konča. Tudi nam. Enkrat. Nedoločeno daleč. In ravno tam še eno slovo, tako je to. A nič žalosti, saj je le obet novega snidenja. Prijetna misel, ki pomirja, veseli. Zatorej, juhej! 

(Šmartno – Šmarna gora)

Veliki vrh

Kar naenkrat se je ustavilo. Stopili smo v noč, daleč pod pričakovanim odcepom. Sneg, ki je debelo prekrival cesto, je dajal upanje. Cesta se je vlekla, ni je hotelo biti konec. 

Jutro

Zatopljeni v svoje misli smo stopali zvezdam naproti. Te so brlele vedno bolj slabotno, jutro jih je izbrisalo iznad nas. Zavili smo mimo kapelice in pod kočo stopili na sončna pobočja. Navajeni oblačnega neba, megel, ki so vse ovijale kot puhasta vata in pršenja, smo začudeno zamežikali. 

Kofce

Opozorilna tabla je dala zeleno luč, švignili smo mimo, vrhovi Košute so bili kot biseri na ogrlici. Seveda jih je bilo treba ujeti, objektiv je iskal najboljše motive. Dober izgovor, da sem zadihal lažje. Potem pa znova naprej. Čez plazovino preteklih dni na visoka pobočja. 

Kofce gora

Sled se je vzpenjala, štrikali smo proti modrini. Žvenketajoč je del opreme zdrsel navzdol, proti prepadu. Začuden pogled, nato nadaljevanje naprej. Nič se ni dalo narediti. Na grebenu smo stali pod sneženo steno, prava pomlad bo še dolgo hodila sem gor. 

Pobočja

Greben se izteče na vrh. Kot vedno, tako je prav. Nebeško prečenje, luknja v tleh. Začetek konca. Na vrhu postanek, priprava opreme. Razmišljanje kje in kako. Obvezni pogledi. Na vse strani, kajti prav tja se vidi. 

Snega še ne bo zmanjkalo

Veselje pred spustom. Sledil sem smeri vzpona, prijatelja sta zavijala navzdol. Pa nič zato, tudi sam sem prišel na pobočje, ki je dajalo veselje. Pomrznjeno, smuči so brez napora drsele, zavijale. 

Greben proti vrhu

Pogledi nad skokom, zaman. Nato okoli njega, na plazovini smo bili znova skupaj. Vsak s svojo zgodbo. Prva srečanja, pozdravi, nasveti. Nato navdušenje nad kočo, presenečenje pod njo. Pogrezanje, nasmejani padci. 

Razgledi

Zavijanje skozi gozd, iskanje prehodov, cesta. Ko se je na križišču nagnila navzdol, je drselo, lovili smo ravnotežje, vse do zadnjega zavoja. Tam pri avtu, juhej. Le še zlato tekočino je bilo treba potegniti iz snega in dan je bil popoln. 

Servirati primerno ohlajeno

(cesta proti planinam pod Košuto – Veliki vrh)

Raufnk

Ponavljanje. Kot bi podoživljal teden prej. Toda precej bolj bučno. Že zvečer je začelo po strehi doma ropotati. Nekoliko kasneje se je ropot okrepil, veliki finale pa je dosegel s pravo nevihtno eksplozijo. Med pobočji naokoli so se posamezni zvoki združili v silovit koncert celega simfoničnega orkestra. 

Jutro po nevihti

Divjanje se je na srečo kmalu oddaljilo. Zaspal sem v prepričanju, da se bo zjutraj zbudilo lepo in jasno jutro, prav takšno, kot so ga napovedovali vremenarji. Pa ni bilo s tem nič. Še vedno je škrebljalo, kislica od vremena se je odločila vztrajati. Nekaj minut kasneje so kaplje v bližnje luže padale nekoliko manj silovito in odločitev je bila hitra. 

Zapreval

Koraki po pobočju, posamezne misli so se kradle v glavo. Vztrajanje, čeprav je nebo znova začelo sejati vodne kaplje bolj radodarno. Meglenih razgledov sem bil vajen. Danes se je vseeno videlo. Do vasi, na sosednja rebra. Prihaja toplota, liže sneg. Kot že tolikokrat, včasih prej, letos kasneje. 

Raufnk

Bil sem sam, ritem srca je dajal tempo. Nič nisem ovinkaril, nič počival. Vzpenjal sem se naravnost, kot bi sledil nevidni cesti. Znani pogledi so bili mejniki. Ko se je pobočje položilo, po desnem ovinku, sem se znašel v zgodbi, ki v april ne sodi. Debeli beli kosmi so padali z neba. Težki, mokri, so sedali na veje smrek in bukev. 

Sneg

Mrzli veter, zmrazilo me je. Koraki do vrha. Utrujeni, kar nekako odveč je bilo vse skupaj. Do točke, ko se višje ni dalo. Potem je dobilo smisel. Malo sem še šaril naokoli, skočil na sosednji hribček, nataknil smuči. Odločitev je dozorela v glavi že malo prej. Nič nisem pomišljal. Naravnost navzdol, ob žičnici, po strmi progi, vsaj kjer se je dalo. 

Pogled navzdol

Raufnk. Južni sneg, prediralo se je globoko, zavijanje ni bilo lahko. Pa je vseeno šlo, kaj bi ne. Ko sem zašpilil klobaso, je po utrjenem snegu smučišča letelo kot za stavo. Dež ga ni zmehčal, najraje bi vriskal. Zadnji zavoji, pogled v nebo nad Lenartom. Jasnina, kaj pa drugega. Zadnji dež me je požegnal, z zamudo je prihajalo lepše vreme.

Se bo zjasnilo?

(Spodnja postaja sedežnice – Stari vrh)

Gladki vrh

Tema se je zgolj počasi umikala. Bleda svetloba je prodirala skozi megleno vato. Dan je zamujal, pa nisva niti dobro opazila. Saj ni bilo kaj videti. Zgolj kraguljčki so zacingljali, ko sva zadela vejo ob poti. 

Kraguljčki

Tisoče minljivih belih zvončkov je bilo obešenih nanjo. Umirili so se hitro, kot blisk, kot sanje. Drevesa so se umaknila, smuči so zdrsnile na pomrznjenem snegu. Veliko ga je bilo še. Na razpotju, po kratkem razmisleku, zavoj levo. 

V snegu

Pomrznjena pobočja, ostanki plazovine, skalna votlina. Pravi čas je bil za postanek, iskanje skritega, prisluh. Odločne korake nekje nižje je zakrival bel puh. Vedno več jih je bilo, pot se je prebujala. Zavijali so, vabila so jih druga pobočja. 

Preplet

Še zadnji pogled z roba, travne bilke je okoval led, ledeni ježki so bili pripeti na steno. Znova sva vijugala med lesenimi velikani, se vzpenjala proti vrhu. Koncu in začetku neke poti. Trda plošča je peljala v višave, previdno sva stopala po njej. 

Ujete

Smreko je obliznil mrzli veter, obesil na veje bele zastave. Zamrznile so sredi plapolanja, čakale pomladno odjugo. Na vrhu se je videlo. Do konca roke in še približno enkrat toliko. Nič več. In nič zato. 

Ježki

Previden spust na drugo stran, ropotajoč so smuči drsele po trdi podlagi. Presenetile pohodnike, ki so pred seboj že začutili topli čaj v bližnji koči. Zavile levo pod steno. Se spustile v belino. Zgolj vedenje nekih davnih spustov je dajalo gotovost. Da se bo vse srečno izteklo. In se je, klobasa je bila zašpiljena pri tablici, skoraj izginuli pod snegom. 

Presenečenje

Dva klovna sva se nagibala levo in desno, lovila ravnotežje. Skorja se je predirala. Ravno takrat ko si najmanj pričakoval. Prekopicevanje, smeh, tudi tako se da. Počasneje, a gre. Zavoj naravnost navzdol, med drevesi je bilo treba najti smer. 

Bele zastave

In nato še po cesti. Dokler je šlo. Megle so ostale, nad vasjo, stisnjeno v breg, je naletaval sneg. 

(Prtovč – Gladki vrh)