Ko povežeš rep in glavo

Pot ob žici. Simbol okupirane Ljubljane. Danes velik rekreativni poligon okoli nje. Res lepo urejen, širok, zamejen, večinoma obrasel z drevjem. Po nekaterih podatkih dolg dobrih 32 kilometrov, po drugih, bolj uradnih, kar 34. Saj niti ni važna dolžina. Važno je doživetje. Danes sem bil sam, sklenil sem, da okoli lomastim s hitro hojo, ne pa tekom. Tega sem se tudi držal. 

Pred Žalami

Le dvakrat sem odtekel nekaj metrov, da sem ujel zeleno luč na semaforju. Sicer pa korak za korakom, od prvega tam na Dunajski cesti pred stavbo AMZS, kjer je kontrolna točka Bežigrad, v smeri urinega kazalca, mimo Stožic. Proti Žalam, kjer mi ni jasno, zakaj je žabar v terencu trobil, ko sem prečkal cesto na prehodu za pešce. Sem samo pomahal, če res ne ve, kaj pomenijo bele črte na cestišču? 

Drevored

Hodil sem med bloki, na robu BTC ujel drugo točko, stopil ob vojašnici pod drevored. V bližini zidu nekdanje psihiatrije je bila tretja kontrolna točka, četrta ne tako daleč, na drugem bregu Ljubljanice. Sonce je zahajalo za Golovcem, vzpon nanj je bil hiter, po kratkem postanku na Črnem hribu, kjer me je na mizi presenetil šopek rož, sem se po potrditvi naslednje točke že spuščal. 

Sonce zahaja za Golovcem

Z zadnjo svetlobo sem nadaljeval mimo kontrolne točke Rudnik, ko sem po dveh urah in tri četrt prišel do Livade, je bila že čista tema. Da sem poskeniral kodo na tej točki, je bilo treba prižgati čelno svetilko. Hoja mimo Murgel se mi še ni toliko vlekla, kot potem nadaljevanje proti Tržaški cesti. Videl sem avtocestno počivališče, vozila, ki so drvela nekam v daljavo. Uf, torej še nisem blizu. 

Črni hrib

A vsakega kupa pic je z vztrajnostjo enkrat konec, je rekel Garfield. Na drugi strani Tržaške me je čakala predzadnja točka, zavil sem v smeri Grbe, malo pred njo v temi z nogo brcnil v kamen, tako je bil vzpon proti temu neznatnemu vršičku bolj šepanje po stopnicah kot zmagoslavni marš. Bolečina je počasi popustila, še nekaj zavojev in že sem hodil v smeri Koseškega bajerja. 

Na robu noči

Da se ta odsek vleče, ni nobena skrivnost, kar ni in ni ga konec. Je pa tik pred vodo zadnja točka. A še ne konec poti. Ker je treba priti še do Bežigrada. Šel sem skozi Koseze, Šiško, malo pred Celovško cesto srečal Vinkota, ki je sprehajal psa. Malo sva poklepetala, tudi ko sem čakal, da končno zasveti pešcem prijazni zeleni semafor. 

Livada

Pomahal sem v slovo, šel mimo Aleje, naokoli do Litostrojske, še zadnji drevored. Znani konci, cilj, kjer sem povezal glavo in rep, zašpilil klobaso, dokončal to današnjo zgodbo je bil res blizu. Po do minute točno petih urah sem bil spet na začetku, ob Dunajski cesti. Ja, kar dober pohod, objel sem Ljubljano …

Povezano

Dobrča

Sem že mislil, da mi ta petek ne bo uspelo. Potem pa so se neke nebesne karte premešale ravno na pravi način in že sem takoj po službi peljal na Gorenjsko. Borut je bil presenetljivo zgodaj prost, ko sem se sam še cijazil proti avtocesti, mi je že javljal, da lahko sede v avtomobil in gre. Ker teleportiranja še ne poznamo, sva se dogovorila, da startava na Kokrici pred trgovino. 

Breška planina

Od tam sva peljala proti Tržiču, nad Brezjami zavila navzgor. Sem mislil, da bova kmalu parkirala, pa je Borut ob obujanju spominov na lete z zmajem z Dobrče peljal kar naprej. Tudi prav, saj časa ni bilo na pretek, je že prav zgodaj tema. Parkirala sva ob Bistriški planini, stopila kar hitro po cesti navzgor. 

Ivje

Sem se čudil, ko sem slišal, da je Borut z Dobrče nekdaj dostikrat poletel, nikoli pa še smučal. Hm, če bo le zima je to nekaj, kar bo treba nadoknaditi. Smreke na robu Breške planine so bile belo poprhane, praprot in drugo ščavje ob poti nekoliko naprej tudi. Zavila sva proti Lešanski planini, na njen rob prišla na robu večera. 

Lešanska planina

Vzpela sva se čez travnik do zgornje poti, zavila proti vrhu. Sem bil presenečen, saj je bilo precej drevja posekanega. Uf, že precej časa nisem bil tu ali pa ima le moj spomin luknje. Tudi možno. Tam nekje daleč doli so se prižigale lučke, videlo se je Blejsko jezero. Še nekaj zložnih korakov in bila sva na vrhu. 

Na vrhu

Z zadnjo svetlobo dneva sva nazdravila skupaj preživetim trenutkom, pozdravila tri gospodične, ki so prikorakale s Šentanskega vrha in pred nama izginile po poti navzdol. Prižgala sva lučki in se tudi sama odpravila. Tam na vzhodu nekje je sijala velika luna. Bobrova menda, kot pišejo mediji. Bila je res svetla. 

Bobrova luna

Ob prijetnem klepetu sva se spuščala, tam pod Lešansko planino se je povsem stemnilo, posamezna drevesa, kamni, deli poti, so obsijani za trenutek oživeli, potem pa izginili v temi. Prav čudovita ideja je bila tale Dobrča, sem kimal še potem, ko sva sedla v avtomobil in mimo Tržiča odpeljala proti izhodišču.

Dan se je poslovil

Zadnji izlet pred zimo

Res je luštno, če ti uspe združiti koristno z dobrim. Zima je na pragu, vsak dan je hladneje in čas je bil, da moped iz Ljubljane odpeljem na zimsko spanje. In zakaj ne bi tega povezal v izlet, sem si rekel. Na Zvohu je bila nova škatlica z vpisnim listom, prav rad bi se vpisal vanjo. In je bil načrt za zgodbo spisan. 

Nad Tiho dolino

Dobro sem se oblekel, lep čas prepričeval akumulator, da naj zdrži vsaj še to vožnjo, potem pa odpeljal proti Šmartnu, odvil do Vodic, nadaljeval vožnjo do Brnika, Cerkelj in že sem zagrizel v breg. Motor je tekel lepo, hladen asfalt, prav takšne gume, ovinke sem vozil lepo počasi. Odprli so se mi pogledi na Ljubljansko kotlino pod meglenim pokrovom. 

Sneg?

Malo pod Ambrožem sem zaril v belino, komaj kaj se je videlo. Bilo je mrzlo, šibke točke moje opreme so hlad spustile do kože. Predvsem v roke me je zeblo, motoristične rokavice niso bile dobra toplotna zaščita. Na srečo se je na Jezercih, ko sem se izstrelil pod sonce, ogrelo. Mimo zapornice sem peljal do Rozke in po vijugasti cesti proti Tihi dolini. 

Topovi bruhajo

Ko sem hotel pred hotelom parkirati, me je na prašnem parkirišču skoraj obrnilo, spodneslo, moped sem položil na tla. Možakar iz kombija mi ga je pomagal pobrati, na srečo je bil cel, skoraj brez praske. Konec dober, vse dobro. Le prste na rokah sem imel čisto trde. Šele ko sem se preoblekel in stopil v smeri Pomladanske proge, sem se počasi ogrel. 

Otoki nad meglenim morjem

Navzgor sem šel naravnost, precej presenečen, saj so topovi na smučišču bruhali sneg. Pa se nekaj govori o otoplitvi. Krvavški Indijanci očitno vedo bolje. Na Zvoh sem šel kar pod žičnico, poseka med ruševjem je kazala, da bo čisto v redu. In je bilo, celo nekaj stezi podobnega mi je pomagalo navzgor. 

Sneg in sonce

Hitro sem bil pri zgornji postaji žičnice, stopil mimo najvišje točke, na drugi strani nekoliko spustil do vpisnega lista. Potem pa čez vrh stopal nazaj. Če je šlo gor v redu, bo tudi za dol moralo biti tako, sem si rekel. In je bilo. Dokler nisem na grušču zdrsnil, se ujel na dlani. Vse v redu? Nekaj krvi na eni od rok, nekaj žlehtnobe je odteklo, ostalo pa celo. 

Na Zvohu

Do parkirišča je šlo po tem vse gladko, mogoče teren ni bil tako zahteven, mogoče sem bil bolj previden, saj niti ni pomembno. Preoblekel sem se, sedel na motor, previdno odpeljal s parkirišča, zavijugal navzdol. Proti Jezercem je bilo prav prijetno peljati, ko sem se nižje znova potopil v meglo pa … prav pasje mraz. Otoplilo se tudi nižje ni prav veliko, kar precej premražen sem pripeljal na Milje.

Sedaj pa še navzdol ...