ponedeljek, 19. junij 2023

Triangel

Hladno jutro na Ljubelju. Za danes nisem imel posebnih ciljev. Hotel sem le malo ven. Tja proti Zelenici, mogoče še malo naprej. Da se prediham, pogledam, če je že kaj materine dušice. In najdem spomin na usode, ki jih je prekinila belina, nenadna snežna past. Dan je bil lep, skorajda brez oblačka. 
Cvetoči travnik
Da bi ga ne izkoristil, seveda ne gre. Sva se strinjala s slinarjem, ki je lezel preko poti. Umaknil sem ga, da ga kdo ne pohodi. Travniki polni rož, bela ostenja Begunjščice. Zavil sem na servisno pot, se zložno vzpenjal pod Šentanski plaz. Na ovinku ugledal stezico, presenečen, ker so nanjo s ceste kazale tudi markacije. 
Slinar
Po nekaj korakih sem stal ob spominu na dvoje učiteljev, štiri učence Iskrške šole, ki so leta 1977 zaradi napačne odločitve ostali ujeti pod plazom. Tudi trud reševalcev je bil zaman, rešitev je prišla prepozno. Nekaj korakov naprej še en opomin, dvoje graničarjev je plaz ujel petnajst let prej. Priimka kažeta, da sta prišla iz drugih koncev takratne države, o snegu, plazovih verjetno nista vedela zadosti. 
Spomenik
Pa saj si tudi ne bi mogla, upala, nasprotovati ukazu, vojska je le vojska. Spet je napačna odločitev nekega poveljnika zahtevala dvoje življenj. Le čemu je bilo tega treba, se sprašuješ danes. Pa vendarle pozimi, ob neugodnih razmerah, vsaj kdo izziva usodo prav tu, v bližini. In le vprašanje časa je … 
Zelenica
Nadaljeval sem naprej do Zelenice, nad njo zavil malo naokoli, čez travnike, proti Trianglu. Nekaj besed sem spregovoril z dekletom, ki je nabirala rože, kakšno več z njeno mamo malo višje. O tem, kaj nabirata, kaj že cveti, kaj še ne. O kačah in srečanjih. Nadaljeval sem z vzponom, na vrhu Triangla sem bil sam. Imel sem čas, za razglede, tako dobro poznane, za vdihe, razmišljanje. O tem in onem. 
Možje
Preden sem stopil navzdol, proti Zelenici, progi nad njo, cesti do Šentanca. Navzdol sem šel po plazu, malo sem in malo tja, mimo koče Vrtača do mest, kjer sem presenečeno našel materino dušico. Postanek je bil nujen, preden sem hodil naprej do izhodišča. Lepi dnevi so bili tu gori, lep konec tedna. Sedaj pa je bil čas, da se odpeljem proti Miljam, proti domu.
Na vrhu Triangla

nedelja, 18. junij 2023

Bleščeča planina

Z Larsom sva se že dolgo menila, da narediva krog iz Podrožce na Bleščečo planino in nazaj. Seveda naju je pritegnila serija škatlic, ki je določala pot. In bila tako še dodaten izziv. Zjutraj sva se z Ljubelja odpeljala proti Borovljam, odvila v smer Bistrice, nadaljevala z vožnjo po kratkem postanku ob Šentjanžu v Rožu do izhodišča. 
Košenine
Ura je bila malo čez pol osmo, ko sva mimo košenin stopala med smreke, bukve ... Široka gozdna cesta se je vzpenjala v okljukih navzgor, vse do odcepa steze, po kateri sva grizla kolena do ostankov gradu Rasburg. Prav veliko ni ostalo od njega, vzpon pa odtehta pogled na dolino Rož. Spustila sva se na sedelce, sprva kar malo iskala nadaljevanje steze. 
Pogled na Rož
Dokler nisva ugotovila, da je treba biti pozoren na rdeče in modre pike, nekakšne markacije te lovske poti. Vzpenjala sva se, prečila, mestoma je bilo nad nama stena, pod nama strma pobočja. Zato previdnost ni bila odveč, meni je bilo kar malo žal, da nisem s seboj vzel palic. Na sedlu sva se prevalila na nasprotno, travnato pobočje. 
Pri smreki velikanki
Tu je bilo stezi še težje slediti, brez modrih pik bi bila to skoraj misija nemogoče. Še zadnji spust, prišla sva do markirane poti pri stari smreki. Res je bila velikanka, vrha se ni videlo, izgubljal se je nekje v višavah. Do travnikov, Bleščeče planine, kjer stoji koča Slovenskega planinskega društva iz Celovca nad Arihovo pečjo, sva imela zgolj še nekaj korakov. 
Bleščeča planina
Pri sosednji koči sva sedla, nekaj pojedla, spila. Iz nahrbtnika, malo razočarana, ker je bilo vse zaprto. Sezona se še ni začela. Malo naokoli sva prišla do gozdne ceste. Sedaj ni bilo več nevarnosti, da bi se izgubila. Le na mestu, kjer je pod visoko pečino stala partizanska zemljanka, sva med balvani kar nekaj časa iskala škatlico z vpisnim listom. 
Pogled proti Arihovi peči
Končno sva jo le našla, pogledala še kočo, ki spominja na neke druge čase, sestopala po cesti v smeri izhodišča. Lep krog je bil, sva se strinjala oba. Še postanek, dva, potem pa je ura zahtevala, da odbrziva do obrobja Beljaka. Tam je bilo srečanje iskalcev nekoristnih škatlic v gozdovih, za kakšno uro sva se jim pridružila. 
Zemljanka
Da sva pozdravila stare prijatelje, videla tudi koga prvič. Se malo pogovorila, slišala kaj novega. Se vpisala v pravkar objavljeni zaklad. Potem pa odpeljala proti Baškemu jezeru, z nekaj postanki naprej do Borovelj, proti Ljubelju. Kjer sem se poslovil, prestopil v moje začasno bivališče. Lep dan sva preživela s prijateljem ...
Vpisi na srečanju geolovcev

sobota, 17. junij 2023

Praprotnik in Hajnžev graben

Noč na Ljubelju je bila mirna, za sredino junija tudi mrzla. Me je kar malo zeblo. Zato mi zjutraj tudi ni bilo težko vstati, ob pol petih sem že stopil skozi vrata, odšel čez opusteli nekdanji mejni plato, začel ubirati korake proti sedlu, ki je bil nekoč glavna povezava med državama. Dokler niso prisilni delavci iz taborišč na eni in drugi strani zvrtali tunel skozi goro. 
Jutranji pogled na Begunjščico
Ob cesti so bile gume, trakovi, videlo se je, da bo danes tu zgoraj dirka. Vesel sem bil, da se bom hrumenju izognil, sedaj ni bilo še nikjer nikogar. Mir in tišina. Prevalil sem se čez sedlo, šel na drugi strani do odcepa, se vzpenjal v smeri Košutice. Pot mi je dobro znana, le mestoma precej razmočena in spolzka mesta so me malo presenetila. 
Sončni vzhod
Ko sem prišel čez lestev in jeklenice prepadnega dela se je strmina položila, med pisanimi rožami sem hodil po grebenu do odcepa poti, se usmeril mimo naluknjane pečine proti Dovjakovemu sedlu. Začel sem se spuščati, nad pašniki Majerjeve planine prišel pod Praprotnik. Sosedje ga povezujejo z vasjo Sele, torej Zell. 
Praprotnik
Sprva dobra stezica se je kmalu izgubila med številnimi sledmi krav. Zdelo se mi je, da bo treba na greben, pa sem ob pogledu na prepadna vzhodna pobočja videl, da to ne bo najboljše. Zato sem se malo spustil, iskal prehode, spet tiščal navzgor, se zaplezal v ruševje, prebijal skozenj. Nič kaj prijetno opravilo, kot ve vsak, ki je to že kdaj počel. 
Vrh
Končno sem ujel stezico, prišla je od kdo ve kje, slabo vidna, pa vendarle, stezica. Sledil sem ji in skozi goščavo me je dokaj udobno pripeljala pod vrh. Juhej. Le še nekaj korakov in stal sem ob križu. Malo manj razgleden kot Lokovnikov sosed, pa vendarle vreden obiska. Nazaj grede sem šel nižje, spodnji stezici ni bilo težko slediti. 
Dovjakovo sedlo
Le na koncu, prav tam, kjer sem prekmalu zavil navzgor, se je izgubila. Konec dober, vse dobro. Sem si danes rekel prvič. In ne zadnjič. Spuščal sem se navzdol, čez pašnik, nižje po senčni markirani poti skozi gozd. Do odcepa, kjer sem zavil levo, stopal pod Hajnžem, ob potoku, šel do obnovljenega Gornikovega mlina. 
Gornikov mlin
Odprt je za obiskovalce, potopil sem se v zgodovino, pogledal, kako so nekoč mleli žito. Voda je tekla mimo, danes ni poganjala velikega mlinskega kolesa. Šel sem naprej skozi graben, navdušen nad radoživo vodo. Še so korito potoka polnila posamezna snežišča pod Košuto. Slapovi, slapiči, šumenje. 
Radoživ potok
Prehodi preko lesenih mostičev, v najožjem delu prava pravcata soteska. In slap, kot se zagre. Spuščal sem se naprej, vse do razcepa pod vasjo Sele, kjer se potok iz grabna izliva v Ribnico. Tam me je možakar spraševal, če je višje signal mobilne telefonije. Ko sem še odkimaval, je že hitel pojasnjevati, da zna tudi slovensko. 
Slap v soteski
Malo sem pogledal naokoli, obrnil. Ko sem se vračal ob soteski, sem ga dohitel. Z mladim, razigranim psom sta se vzpenjala. Pravil je o svojih lovskih podvigih, tako v bližini Kranja, kot na Koroškem. Tu okoli je kar precej volkov, je vedel povedati. Ko sem bil prehiter, sva se pozdravila, nadaljeval sem navzgor, po znani poti. 
Sončna voda
Pri osamljeni, morebiti lovski koči, sem se napil vode, stopal naprej do razcepa, zavil v smer Hajnževega sedla. Vzpon preko melišča, siten kot vedno. Korak gor, zdrs za pol koraka navzdol in tako naprej. Vsaj tam, kjer steza ni bila zadosti utrjena. Nato med ruševjem, pod ostenji Velikega vrha na eni in Košutice na drugi strani. 
Lepi čeveljc
Na sedlu sem sedel, si vzel čas. Saj sam ga vendarle imel, danes sem ostajal na Ljubelju. Nabral sem nekaj hribje rese, zagledal malo proč tudi ranjak. Tam je bila trava višja, ravno sem odtrgal nekaj cvetov, ko se je pod mano začelo premikati. Sprva mi ni bilo nič jasno, potem pa se je iz trave izvil modras. 
Hajnževo sedlo s poti
Odskočil sem in zavpil. Tudi on se je ustrašil, sikajoč je izginil v ruševju. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi pred nekaj trenutki lahko segel nekaj bolj v travo, zagrabil malo narobe. Konec dober … sem si spet rekel. Sedaj sem bil ob nabiranju bolj previden, kjer se ni dobro videlo, sem najprej s palico pregnal vse, kar je bilo tam živega ali mrtvega. 
Srečanje
Kakšno rožo sem v vrečko dal tudi ob hoji proti Korošici, pred planino, tam, kjer krave letos še niso vsega potacale in predvsem pos… Se ve kaj. Mimo planine sem nadaljeval po Lovski poti, tudi na zadnje travnike krav letos še ni bilo. Zato pa sem sam prav tam nabral precej zeli za dober zimski čaj. 
Hajnževo sedlo
Spust skozi gozd, do ceste in po njej izhodišča. Prireditev se je že zaključila, udeleženci so rajali nižje, pri gostišču. Sam sem sedel ob avtodom, tam sem imel svoj mir. Lep dan je bil za menoj, nove izkušnje, poti, vrhovi. Čas je bil, da se umirim. In večer, ki je počasi prihajal, mrak, ki je legal na zemljo, sta bila ravno pravšnja za to. 
Šopek

petek, 16. junij 2023

Sirena

ZNOVA PROTI MORJU – 13. 6. 2023 – Potem, ko sem bil dopoldan še v službi, seveda precej predpočitniško razpoložen, sem popoldan na Miljah le še do konca pripravil vse potrebno za odhod na morje. Z mamo sva proti večeru odpeljala v smeri sončnega zahoda, navigirala do parkirišča pri kraju Stepani, kot že tolikokrat tam čisto mirno prespala. 
Dajla

SAVUDRIJA – 14. 6. 2023 – Zjutraj sva bila hitro pokonci, odpeljala sva proti Kopru, čez Šmarje vozila do meje in naprej skozi kraj Buje proti Novigradu. Tam sva odvila v kamp Sirena, hitro sem si izbral primerno parcelo, nekoliko stran od morja, pa vendarle prijetno, brez neposrednih sosedov, vsa potrebna oskrba na dosegu roke. 
Pri rtu svetega Ivana
Po zajtrku sem sklenil izkoristiti dopoldanski hlad, sedel sem na kolo in odpeljal proti Dajli. Seveda so bile točke postanka predvsem povezane z vpisi v bolj ali manj domiselno pripravljene in skrite škatlice. Tako sem se ustavil na plaži pri rtu svetega Ivana, nadaljeval mimo Pelegrina in Umaga proti severu. 
Svetilnik v Savudriji
Najprej sem sicer mislil ostati nekaj dlje pri Katoru, mogoče celo skočiti v vodo. Ko pa sem spoznal, da bo potrebno sem priti še enkrat, sem se hipoma odločil, da danes nadaljujem s kolesarjenjem do Savudrije. Kar je bila z izjemo nekaj obvozov zaradi del na cesti v Zambratiji čisto prava odločitev. 
Čolni čakajo na splavitev
Mimo svetilnika sem peljal do pomola v manjšem mandraču, tam pa dokončno obrnil in se vračal po isti poti, seveda tokrat brez postankov, do Novigrada in Sirene. Pregretemu je godil skok v vodo, tudi mama je šla do plaže zgolj z menoj. Leta zahtevajo zanesljivost, oporo. Voda je bila dobra, topla, meduz ni bilo na spregled, če so slučajno že kje tam okoli bile. 
Novigrad
Plavanje do boj, kjer se je treba pofočkati. Potem pa priprava kosila in po njem sprehod v Novigrad. Saj ni prav daleč, ravno toliko, da se malo pretegnejo noge. Krog po mestnih ulicah, do mandrača in naokoli, pod visečimi dežniki, mimo cerkve in pomola, nazaj. Ob obali, do kampa. Saj je bil kar zanimiv dan, večer, utrujenost, spanje. 
Pogled na mesto s pomola

PLAVANJE PRI KATORU, DO ČERVARJA – 15. 6. 2023 – Zjutraj sem bil hitro na kolesu, hotel sem prehiteti vročino dneva. Peljal sem po glavni cesti do Umaga, tam raziskoval mesto s pomočjo virtualno določenih točk, šel vse do konca pomola z malim zelenim svetilnikom, ki brani mestni mandrač pred visokimi valovi. 
Prazne ulice Umaga
Je bilo kar prijetno, saj so tako domačini kot turisti še bolj ali manj spali, le sem in tja je kdo krožil po mestnih ulicah. Tako prazne vidiš le redko, zato je bilo izginiti v kakšni ožini in priti ven na drugi strani kot pravo raziskovanje zapuščenega sveta. Iz Umaga sem odkolesaril proti severu, nad Katorom skočil v vodo in zaplaval. 
Trg pred cerkvijo
To sem hotel že dan poprej, pa nisem imel kje pustiti stvari, tokrat sem jih vlekel v bolj ali manj nepremočljivi vreči s seboj. Posebej koristen je bil prozoren žep, saj mi je telefon v njem javljaj točno lokacijo. Z njegovo pomočjo sem namreč našel zaklad. No, ne prav zares. Kamen z vklesanimi podatki za izračun koordinat pravega zaklada pa že. 
Kje so podatki, ki vodijo do zaklada?
Po vrnitvi na kopno je bilo računanje hitro opravljeno, malo nazaj pa najdena tudi domiselno skrita škatlica. Ura je bila še zgodnja, časa sem imel dovolj, zato sem ob vračanju proti Novigradu odvil v smeri Petrovije, Babićev in treh škatlic, katerim je skupno predvsem to, da služijo le statističnim namenom. 
Sirena
Ne posebej zanimive lokacije, nič kaj domiselna skrivališča, zgolj, da se pofočkaš in greš naprej. Vrnil sem se do avtodoma, sledilo je plavanje, kosilo, nekaj počitka. Ki pa pri meni običajno ne traja prav dolgo in tudi tokrat je bilo tako. Pozno popoldan ni bilo na sporedu nič posebnega, zato sem bil spet na kolesu. 
Sončni zaliv
Peljal sem mimo Antenala, odvil proti Lanterni, potem pa nadaljeval mimo Červarja do zaliva Maj pred Porečem. Seveda je šlo spet za virtualne točke, ki sem jih želel obiskati. Če se ob tem še malo zmigaš, pa tudi ni nič narobe. Naredil sem še sliko pri kičastem srčku, skozi katerega se vidi Poreč, potem pa odbicikliral v sončni zahod. 
Poreč

ŠE ENKRAT NA KOLO, POTEM PA DOMOV – 16. 6. 2023 - Jutro je bilo res zgodnje, ko sem skočil na kolo. Danes sva odhajala domov, zato sem imel v mislih bolj kratko turo. Odpeljal sem iz Novigrada na sever, sledil glavni cesti, ki se je počasi prebujala, do odcepa za vasico Srbani. Tam sem ob tabli, ki označuje začetek naselja prav hitro našel mesto, kjer je bil vpisni list. 
Jutranje kolesarjenje
Upal sem le, da si me domačini niso preveč zapomnili. A škatlico so pustili na svojem mestu, tudi za menoj je ostala tam, kjer mora biti. Po isti cesti sem se vrnil do Novigrada, Sirene. Zajtrk, potem pa do morja, ponoven skok v vodo, plavanje. Do boj in nazaj, kot običajno. Temu je sledilo le še pospravljanje, priprava vsega potrebnega za pot proti domačim krajem. 
Ob obali
Vožnja do meje je minila hitro, na spustu s Šmarij pa se je ustavilo. Do Kopra sva se pomikala po polžje. Po eni strani sem zavijal z očmi, po drugi pa razmišljal kakšna gneča mora biti šele ob koncu tedna, v sezoni. Končno sva se prebila do avtoceste, peljala proti domačim krajem. Z mislimi, besedami o tem in onem, kot običajno.
Mama

petek, 9. junij 2023

Grlovec

Že ko sem s Košutice zrl tja proti markantnemu vrhu v smeri Borovelj, sem si začrtal pot, da bi ga lahko obiskal skupaj z nekaj drugimi zanimivimi točkami. Upal sem, da ne sam, pa se je na koncu vendarle izteklo tako, da sem se v zgodnjem jutru proti Staremu Ljubelju odpravil brez družbe. Saj ne rečem. Samota mi včasih prav prija, tako kot drugič klepet v prijetni družbi. 
Jutro na Starem Ljubelju
Na odcepu poti proti Košutici sem nadaljeval naravnost, kolovoz se je končal, dobro vidna steza se je izgubila šele med mladimi smrekami na razgledni čistini. Zaman sem gledal za nadaljevanjem, sklenil, da bo kljub številnim zavojem najbolje proti Oslovskemu sedlu slediti kar cesti. Tako sem tudi naredil.
Prvi razgledi
Pot je bila precej zavita, zložno se je malo vzpenjala, malo spuščala, čisto prav, da lahko daš možgane na pašo. Na precej neizrazitem sedlu je sredi gozda kapelica, hitro sem se vpisal, hodil naprej. Zellerjev ali Selski Grintovec je bil vršiček, mimo katerega sem šel. Čeprav je bila nanj na zemljevidu narisana pot, je resničnost včasih kaj drugačna. 
Oslovsko sedlo
Steze ni bilo, kar malo po svoje sem drl do križa na predvrhu, nadaljeval po ostrem, poraščenem grebenu do točke, ki naj bi bila najvišja. Nekaj pogleda na soseščino je že bilo, kaj preveč pa zaradi poraščenosti ne. Nov vršiček, novo doživetje, ko sem že šel mimo … Spustil sem se na markirano pot, šel mimo znamenja. 
Križ na predvrhu Zeller Grintoutza
Tam je nesrečno končal pod strelom tihotapca, mogoče krivolovca Tomkov Folti, sem se vzpenjal proti vrhu. Danes mu rečejo Ferlacher Horn, slovensko pa se vsaj meni sliši precej lepše … Grlovec. Na najvišji točki je seveda, kaj pa drugega kot križ, razgledi vse naokoli pa res lepi. Nisem bil več sam, nekaj jih je že sedelo tam, nekaj še prihajalo. 
Znamenje ob poti
Eden me je celo vprašal, kaj se vidi v dolini in potrdil sem, da so to Borovlje. No, Ferlach, da me je razumel. Med krajšim počitkom sem pogledal, kje gre pot navzdol, na drugo stran, moj naslednji cilj je bil vršiček Sechter. Kar dolg zavoj sem naredil, se spustil skoraj za pol tisočice, šel mimo razbrazdanih konglomeratnih sten. 
Grlovec
Po obisku samotne koče na robu prepadnega erodiranega pobočja sem stopal do zadnjega križa na današnji poti. Nikoli mi ni bil jasen njihov pomen, a tisti, ki jih postavlja, očitno že ve. Meni so odveč, toda kot velikokrat sem tudi tukaj v manjšini. Vračal sem se do razpotja, zavil navzdol, se spuščal, skorajda do ceste proti Borovljam. 
Borovlje in tam okoli ...
Moral sem nazaj, navzgor, proti Ljubelju. Spet sem verjel zemljevidu, lovil začetek lovske stezice in ugotovil, da je takšna, kot mora biti. Začetka enostavno ni, ko pa jo najdeš, ji ni težko slediti. Prečil sem pobočja, malo me je začudil napis, da prehod proti Winklu (verjetno Kotu, po naše) ni možen. Vseeno sem nadaljeval, si mislil, da je razlog za zapise malo bolj izpostavljen prehod preko grape. 
Pogled iz Sechterja proti Grlovcu
Kakšna zmota. Ko sem že prav užival v zračni in razgledni stezici, kimal ob posameznih vrveh, ki so dajale varnost prehodu, je prišel najprej malo bolj siten del, potem pa nova vrsta opozoril. Mostovi so podrti, prehod ni možen, zasebno zemljišče. Toda meni ni preostalo drugega, kot, da grem naprej. 
Pogled proti Košuti ...
Mostiči so bili res v malo slabšem stanju, toda vrv ob steni je dajala zadosti varnosti. A na koncu so bila vrata. Železna, štrleča nad prepadno pobočje, okoli pa ovita bodeča žica. Kot bi varovala državno zakladnico. Poskusil sem ob strani, se zatikal v bodečo žico, potem pa splezal preko. Popraskan, naluknjan nahrbtnik, še bolj utrujen. Nad menoj pa oblaček iz stripov. Nič kaj prijazen. 
... in bližnjim vrhovom z lovske poti
Na srečo ovir ni bilo več, kmalu sem bil iz gozda, preko cvetočega travnika prišel do Winkla. Po pogovoru z domačinom sklenil, da si pot skrajšam. Seveda slepo zaupajoč v črte na zemljevidu. Že pot do manjšega zaselka je bila v zadnjem delu polna podrtega drevja, zaraščena. Vzpon nazaj na cesto po poseki pa razen v delih, kjer sem ujel dokaj dobro vidno stezico, lomastenje malo po svoje. 
Cvetoči travnik
Izvil sem se iz goščave, utrujen, naveličan. Cesta, sedaj mi je bilo do izhodišča vse znano. Utrujenost pohajanja, številnih višinskih metrov, me je grabila za noge. A vztrajal sem do piva na starem mejnem prehodu. Precej več časa sem porabil, kot sem mislil, precej več moči. A za cel maraton kilometrov, dvatisočak višine, tudi nekaj šteje. Doživetja so tisto, kar ostane. In zaradi tega je bilo seveda … vredno.
Zasluženo