Kokra

Časi so čudni, med nami kroži virus, strah pred njim zapira meje, nas omejuje tako in drugače. Nevidni morilec, ranljivi ostajajo izpostavljeni, zbolevajo, umirajo. Njihovi odhodi se zarežejo v življenja tistih, ki so jih poznali, tistih, ki so jih imeli radi, jih cenili. Ne veš več, kaj bi bilo dobro, komu zaupati, verjeti. 

Skoraj doma

Novice prinašajo zmedene ukaze oblastnikov, kako ne bi bili mi še bolj zmedeni, vedno bolj nagnjeni k temu, da bi vse skupaj … nekam … poslali. Pa smo vseeno odgovorni, tega ne naredimo. Držimo se prepovedi, si v brado mrmramo, da bolj kot zaradi zagroženih kazni, zaradi skrbi do sočloveka. In se skušamo prilagoditi novi realnosti. 

Čipka

Tudi s premiki, ki si takšno ime komaj zaslužijo. Ali pa vendarle. Zapeljal sem se v ledeno mrzel večer, malo naokoli, toliko, da se je motor vsaj na približno pogrel. Nato pa prvič odvil navzdol, po ozki cesti, zavitem klancu, do uravnave ob reki. Poslušal glasen šum reke, krik ptice, osamljeno letalo, na daljni poti. 

Kokra

Če je bil večer hladen, je bilo jutro še toliko bolj. Megle so se ovijale okoli dreves, prekrile reko. Spletle čipke na drobne, suhe ostanke ugaslega življenja. Hodil sem po poti, ki jo tako dobro poznam, nad konglomeratno steno, do njenega vznožja in ob vodi proti Zormanovemu mlinu. Mimo Rape do mostu pri Hotemažah. 

Kokra

Po drugi strani, kdo bi vedel, če ne celo drugi občini, skozi gozd do mostu, ki me je znova vrnil na pravo stran, prav takšno pot. Reki sem dvignil roko v slovo, prestrašil srne, pod steno sem jih videl že večkrat. Brez težav našel dobro poznani prehod, se spustil do izhodišča po strmini, kjer smo pred davnimi leti domači otroci nabiral najbolj pomembne smučarske izkušnje. 

Le od kod je prišla?

Slalom med drevesi, z naravno skakalnico in negotovim zaključkom, mi kar ni šel iz glave, ko sem vijugal po ozki cesti nazaj navzgor, šel motor še malo predihati, potem pa le pristal tam, od koder sem odšel – na domačem dvorišču. Kot je nekoč rekel prijatelj ... splačalo se ni, je bilo pa fajn. 

In kam odhaja ...

Ko se drugam ne sme ...

Je bil že čas za premik. Tako sem se večer poprej zapeljal z avtom in domom znotraj svoje občine in če se že peljem, je dobro še kaj preizkusiti. Recimo gretje. In nato kam stopiti. Na pot, čeprav tako zelo znano. Sem razmišljal, ko sem pred Olševkom obstal nasproti šole, pa mi mesto za avtobuse kar nekako ni bilo všeč, bližnja parkirišča prekratka, torej sem se zapodil skozi vas, v gozd in se ustavil pri zajetju. 

Petdeset odtenkov beline

Dovolj ravnine, noč bo mirna, mimo bodo skakale zgolj kakšne srne, sem vedel. In res je bilo tako. Jutro pa megleno, da bi lahko belino z nožem rezal. Nisem bil prvi, poleg mene sta se med prebujanjem in oblačenjem ustavila že dva avtomobila. Smer je bila jasna, kot običajno sem jo mahnil najprej proti Štefanji gori, dan se je vedno bolj kazal, svetloba je sramežljivo presevala skozi meglo. 

Prehod nad izvirom

Končna strmina mi ni ugajala, zato sem zavil mimo izvira, skozi ožino in naprej proti najvišji točki. Srečanje na poti, na vrhu me je Janez, kot se je predstavil, ujel. Njegov kuža v zrelih letih je prav pridno prišel poleg. Sva se malo, na razdaljo seveda, pogovorila. In nasmejala mojemu pojasnilu, da je treba preprečiti, da bi gume postale kvadratne. 

Štefanja gora

Ko pa se v teh časih skorajda nikamor ne sme. Zaželel sem še … srečno … potem pa izginil v meglo. Na odcepu sem ugledal postavo, ki se je začela spuščati, sam sem šel naprej, navzgor, do vrha Apnišča. Srečanj sedaj ni bilo več, preslabo vreme, zgodnja ura, saj ni pomembno, kaj je bil razlog. Mi je bilo tako še bolj všeč. 

Samota

Palice so bile na spolzki podlagi še kako koristne, vsaj dokler nisem z vlake prišel na makadamsko cesto. Na njej previdnost ni bila več potrebna, misli so lahko švignile po svoje, se pletle, nastajal je nek čisto samosvoj vzorec. Vse do parkirišča, kjer sem srečal še Majdo. Sem uganil, da mora biti ona, ko je že Janez povpraševal po njej. Kmalu sem odpeljal, skozi gozd, vas, proti domu.

Megleni gozd

Hrastovc

Vedno bolj spoznavam, še posebej v teh negotovih časih stalnih zapor in omejitev, smiselnih ali ne, da so trenutki pomembni. Mogoče drobne malenkosti pretehtajo velike pustolovščine, skorajda mimobežni sprehodi zadoščajo za to, da si lahko zvečer prišepneš, da je bil dan povsem v redu. Jesensko lep. 

Žile

In če k vsemu skupaj pridodaš še ščepec začimbe, domače tradicije, ki je zrasla na tihotapstvu, krivolovu in ostalih največkrat nedovoljenih praksah slovenskih fantov in mož, je prehod občinske meje, tako, na poti, skorajda razumljiv. Ne da bi komu škodil. Zgolj zato, da vidiš samotni gozd, kjer še nisi hodil, pogledaš, če je pot ravno tako polna odpadlega listja. 

Goba pod Hrastovcem

Se spretno izogneš luži in ostaneš suhih nog. Presenečeno obstaneš, ko pred teboj iz tal zraste, kot bi jo pričaral spreten rokohitrc, goba. Saj pravega namena kam niti nisem imel. Nekaj škatlic, ki jih je skril prijatelj, za dobro popotnico proti Gorenjski. In nekaj korakov samote. Pa se je že kmalu pokazalo, da bo treba zadihati malo bolj odločno. 

Pot skozi gozd

Pot se je postavila strmo navzgor in do zmerne uravnave, ki teče od Gobavice proti Rašici sem prišel z nekaj kapljami, ki so stekle po hrbtu navzdol. Sprehod skozi gozd, tako samoten je bil danes. Moj cilj sem dosegel, našel vse, kar je bilo namenoma skrito. Se obrnil, stopil nazaj, ob pogledu na zemljevid ugotovil nekaj zanimivega. 

Magarovnik

Da grem čisto mimo vršička, kateremu so ime dala mogočna drevesa na njegovem neizrazitem temenu - Hrastovc. Seveda sem se skozi praprot potrudil do vrha. Videti ni bilo nič. Hraste seveda že. In nekoliko nižje lepo marelo. Kot bi se mi nastavila na pot. Znani smeri sem sledil nazaj do razpotja, tam pa stopil naprej. 

Drevesna goba

Magari bom pa ja stopil še na bližnji Magarovnik. In sem. Skoraj do točke, ki naj bi bila na zemljevidu najvišja. Trnje in goščava sta me odvrnili od nekaj zadnjih korakov. Raje sem zavil nazaj navzdol, mimo gob, ki svoje življenje iščejo na ostankih drugega življenja, do zadnje uravnave, znanih luž, parkirišča.

Jesenski drevored

Trije

Kaj pa naj? Še vedno smo zaprti, zjutraj pa je na lep dan tako dobro iti malo naokoli. In da ne bi preveč kršil predpisov, sem se odpravil. Kam pa drugam kot na Štefanjo goro (nekaj metrov prekrška, mogoče za opozorilo, kaj več ne) in Apnišče, ponosno najvišji vrh domače občine. Čeprav sem zjutraj pohitel in upal, da bom prvi, je na istem mestu kot zadnjič stal avtomobil. 

Zgodnje jutro

Presenečeno sem ga gledal, kar malo nejevoljno zagrabil palice in stopil po poti navzgor. Le kdo me je prehitel, me je malo žrlo, med tem, ko sem odločno hitel po običajni poti. Na vprašanje sem odgovor dobil šele malo pod vrhom, kjer sem srečal gospo, ki je v popolni športni opremi hitela navzdol. 

Barve

Pozdravil sem, ona je tekla naprej, sam pa sopihal po najbolj strmi poti, tik pod vrhom. Na katerem danes ni bilo nikogar, v miru sem se oddahnil, pogledal naokoli, pozdravil sonce, ki je šele dobro vstalo. Potem pa na drugi strani že šibal navzdol. Barve jeseni so bile še vedno čudovite, listi v prelivajočih barvah od rumene do rdeče in rjave so odsevali v jutranji svetlobi. 

Vzhod

Spustil sem se na sedlo, na drugi strani vzpel na vrh Apnišča. Vesel sem bil zgodnje ure, nihče me ni motil, prišel mimo. Sedaj sem že vedel, kod gre pot navzdol, nisem se več izgubljal kot zadnjič. Srečanje malo pod vrhom, s prisrčnim mladim kosmatincem in gospo, skoraj na istem mestu kot pred dnevi. Le mlajše gospodične danes ni bilo zraven. 

Štefanja gora

Spust je bil hiter, že sem stopal po cesti, ob pogledu na zemljevid odločil, kje bo treba zaviti. Danes sem šel še na tretji vrh. Stražo sem obiskal pred davnimi leti, čas je že bil, da pogledam, kako je tam gor sedaj. Menda je bila na njej stara naselbina, ena najstarejših v teh koncih. 

Sončni travnik

Kasneje, v času turških vpadov, so na vrhu domačin zakurili kres in sosede opozarjali na grozečo nevarnost. Je nekaj velikih skal na vrhu posledica teh časov, nisem izvedel. Spustil sem se po griču navzdol, do parkirišča je bilo le nekaj malo daljših korakov.

Straža