V tretje gre rado ...

No, tudi prav. Prvič je bilo odlično, toda tudi drugič ni bilo slabo. Torej tretjič ne more biti nič slabše. In res ni bilo. Ko sva zgodaj zjutraj, še v luči baterijskih svetilk stopila mimo piskača, ki naju je pozdravil na svoj, prav poseben način. In z zeleno lučko spustil naprej. V bela prostranstva pod Begunjščico. 

Prebujanje

Kjer se je sem in tja posvetila bleda lučka. Nekdo je vstal še pred nama. Toda njegov cilj je bil drugje. Midva sva sledila stopinjam prejšnjega dne, tokrat sem res štel. Pa nekaj čez petsto obupal. Koraki so si sledili naprej. Leva noga, desna noga, naprej, višje, mimo koče in v pobočje pod angeli. 

Penjenje

Ruševca danes ni bilo na spregled, svoj ples, s katerim naju je presenetil dan poprej, je odplesal verjetno nekje drugje. Pred kakšno svojo kuro. Sva mu privoščila, ko sva iskala najboljše prehode navzgor. Sam še posebej previdno, spomin na lovljenje ravnotežja dan poprej je bil še živ. 

Sence

Ko me je morebiti ravno čiščenje očal, s katerimi bi ugledal divji ples za tisti nerodni trenutek preveč zamotilo. S sedla je le nekaj korakov do vrha. Presenečenje. Temno je še bilo, dan je komaj lezel v deželo izza grebenov na vzhodu. Na plazu nasproti naju ni bilo videti nič več, lučka je verjetno izginila za rob. 

Dan se je prebudil

Megleno morje pod nama se je penilo, viharniki so kot nemi stražarji strumno stali, razmršeni. Vrtela sva se okoli, vse je bilo treba zabeležiti. In se smejala, ko sem misleč, da gre za vpisno skrinjico skoraj odprl baterijo plazovne postaje. Potem pa že okoli ruševja naredila prvi zavoj. 

Plazova in grape

Temu so sledili še številni, do sedla in pod njim, mimo koče na prostrane širjave nekdanjega smučišča. Znova so sledila bežna srečanja, prehitela sva jutranjo lučko, peš se je spuščal navzdol. Do kam je prišel nisva ugibala, vse je šlo hitro, že je bil tu zadnji zavoj, pogled nazaj, zadovoljna ugotovitev. Bilo je lepo. 

Elegantni zavoji

(Ljubelj – Triangel)

Drugi poskus

Mogoče sem se motil. In sem jih spregledal. Ali pa zgolj nisem dovolj duhovno močan, da bi se mi pokazali. Vprašanje me je grizlo in žrlo, treba je bilo poiskati odgovor. Ni mi preostalo drugega, kot da grem znova preverit, kako je z angeli tam nad Ljubeljem. 

Spomin nekega časa

A štiri oči vidijo bolje. Zato sem s seboj vzel še nekoga. Prijatelja. Ki ga zgodnja ura ne plaši. Angeli še manj. Torej greva. Sto in sto in sto in še nekajkrat sto korakov. Ob žičnici, nato desno navzgor do gozdne ceste in po zložni strmini, čisto drugačni od nekdanjega smučišča, počasi proti koči. 

Begunjščica

Seveda so zvezde nad nama dajale prešibko svečavo, da bi se kaj videlo. Temo je rezalo dvoje svetilk, tipalo po poti naprej, razkrivalo strumna drevesa in skale na bolj strmi strani. Suhe cvetove nekega pozabljenega poletja. Plaz, ki je kot dolgi jezik vodil po znani poti na drugi vrh je bil prazen. Toliko se je že videlo. 

Na sedlu

Ko sva se ozrla na rahlo svetlobo, ki je v smeri doma obetala nov dan. Prekobalila mimo speče stavbe. Pred nama je bilo trdo pobočje pod sedlom. Zobje so grizli v belino, višje in višje. Le nekaj korakov pod uravnavo so za trenutek popustili, palica ni bila v pomoč, ravnotežja ni bilo več, trenutki negotovosti, drsenje. 

Megle

Sren, manjši kucelj, zavite smuči. Čas, ko čutiš, ko veš. Roka seže v pomoč, spet si na nogah, hvaležen pogled, zadnja stopnja, vrh. Sonce se še sramežljivo oblači za grebeni, njegovi žarki pa že barvajo nebo, naredijo dan, odkrivajo poglede za temno zaveso noči. 

Obis

Nasmeh, ujeti spomini, seveda obvezna prisrčnica. In nato zavoji. Eden za drugim, takšni, za užitek. Prva srečanja, še kdo je vstal zgodaj. A ne tako kot midva. Nama se poglavje te zgodbe zaključuje, pa se je dan komaj začel. 

Stol in zadaj Julijci z očakom

In kdo bi si mislil. Prijetna utrujenost po zgodnji jutranji pustolovščini je izzvenela kot bi mignil, ostala pa je energija, ki bi jo težko dobil kje drugje. Baterije so bile napolnjene, glava prevetrena, duh oster kot britev. 

Pred odločitvijo

(Ljubelj – Triangel)

Čakanje jutra

Presenečenje je bilo veliko. Zgodnja ura je bila tista, ko sem običajno dobil vznemirljivo sporočilo. Mrtev. Seveda ne povsem, zadosti pa, da z druženjem in skupnim pohajkovanjem po zasneženih kucljih ni bilo nič. 

Živ je!

Tokrat pa je bil tu, zaspano je gledal z zadnjega sedeža avtomobila. Kdo bi si mislil. Živ je. Čas teče, mi se spreminjamo z njim. Seveda je nekaj smeha na ta račun moralo biti. Saj kdo bi se na tak dan kislo držal. Ko gremo znova skupaj, tja v Loško hribovje, na starega znanca. 

Čipka

Sredi noči seveda. Kot se za fante od fare spodobi. Sled nam je bila bela luč, ki je bežala pred nami in vedno poskočila prav tja, kamor smo usmerili pogled. Hvaležno smo ji sledili po cesti, ki pripelje na Prvo ravan in tam zavili v gozd. 

Privid?

Da smo ravno na ovinku stopili malo v kraj, se razume. Je treba, pa čeprav nismo cesarsko modre krvi. Med vzponom skozi gozd smo se popraskali po glavi. Katera skala je prava, kje smo vedno zavili v strmino, lovili pobočja pršiča? V temi je bila to prava uganka, ki pa nas danes ni zanimala. 

Kje je dan?

Strmina je bila nekoliko večja, preden smo skozi prehod v ogradi stopili na travnike. Vedeli smo, da nas pripeljejo po nekaj ovinkih do vrha. Do tja, kjer so lepi razgledi. Če je dan. In ni nepredirne beline vse naokoli. Glede dneva je bilo treba zgolj nekoliko počakati. 

Pozerji

Še ko smo skakali po vrhu in uganjali norčije je prišel. Beline ni razkadil noben urok. Ugasnili smo lučke in sledili edinemu, ki je poznal novo pot. Spustili smo se čez rob, strma pobočja, lepe vijuge za nami. Včasih je zaškrtalo, le toliko, da si se nekaj zavojev nižje spraševal, kaj je to bilo. 

Skozi gozd

Skala, led, kos veje. Nazaj ni hodil gledati nihče. V gozdu smo rezali zavoje v pršič. Nekaj prekopicevanja in že smo bili nad cesto. Zgolj še spust na našo sled in po njej vožnja do zapornice. Bila je odprta, prehod prost. Zato smo le zapeljali mimo in se smejali tistim, ki so šele prihajali. 

Blegoš

(Črni kal – Blegoš)

Angeli

Zakaj so tam gor kar trije, ne vem. Po pravici povedano nisem videl nobenega. Kar je tudi razumljivo. Saj so vendarle nevidni. Angeli. Tako kot je bilo skoraj nevidno vse okoli mene, ko sem v zgodnjem jutru izpod oblačnega neba zakorakal v meglo. 

Girlanda

Le sedeži žičnice, ki je zadnje potnike prepeljala že pred časom, so viseli pripeti na nebo kot čudežna girlanda. Ivje je veje grmov spremenilo v zanimive pajčolane, glasovi so se izgubljali nekje nad menoj. Drevo počasi hrusta tablico, ki kaže mojo pot. Strmina pobočja, prvi obet rumenkaste svetlobe. 

Obet

Hitel sem višje, vedel, da zgoraj čaka modro nebo, jutranje sonce boža ruševje, ki ga odeja letošnje zime ni prekrila. Zadihal sem s polnimi pljuči, nad meglenim morjem, pod kamnitimi možmi. Iza hriba je rdečina obarvala valove, treba je bilo postati, gledati in se čuditi. Lepoti preprostosti. 

Nad meglenim morjem

Znano pobočje, plaz, ki pelje višje, me je zamikalo. Za trenutek, nič več. Nato sem šel naprej, po svoji poti, mimo speče koče, do zadnjega pobočja, ki pelje v nebesa. Kaj drugega ne more biti, če so tam angeli. Sem se smejal v sebi, ko sem med ostanki spustov prejšnjega dne iskal najboljšo pot navzgor. 

Osvetljeni valovi

Nočni mraz je s svojim dihom zamrznil tisoče drobnih kristalov. Pogledal sem k sosedom, se dvignil še tistih nekaj metrov do točke, od koder gre le še navzdol in se prepustil radosti. Ko stojiš desetine metrov nad pozabljenjem, na prižnici bogov in zreš v sivino vsakdana. Neprecenljivo. 

Nad prižnico

Vdihoval sem trenutke, čutil tok časa, užival. Nato pa se, najprej previdno, mimo skalnih pasti, nato pa hitreje, izkušeno, spuščal navzdol. Zavoji so si sledili, švignil sem nad kočo, ujel nekdanje smučišče, trda podlaga je bila takšna, da bi vriskal. Če bi se spodobilo seveda. 

Megleni obronki

Vračal sem se k začetkom, znova potonil v megleno kopreno, srečeval tiste, ki so komaj verjeli, da je možno. Da je zgoraj jasnina, sonce, dan, ki ga ne pozabiš. Nejeverno so se hiteli prepričati sami, sam sem se zgolj smejal, sonce sem sedaj nosil v sebi. 

Nebesa

(Ljubelj – Triangel)

Petelin

Nič drugega nočem. Samo to jutro, sled, ki vodi, kamor hočem. Luna, ki visi nad vasjo ne daje več prave svečave, dan se je naredil. Grem. Kot vedno, prve korake nekoliko dvomeče, o smislu in topli postelji, čisto nekih drugih oblinah. Nato zamišljeno, ko pogled obesim na najbolj mogočno vejo s snegom obložene smreke. 

Luna nad Sovčami

In se zgolj zato, da umirim dih, zazrem čez dolino Zilje do Dobrača. V Podkloštru se nad tovarnami kadi, le kdo nima niti v nedeljo miru? Sovč ne vidim, ostale so za ovinkom, sramežljivo skrite na izteku široke bele lise. Po kateri se bodo čez minute zapodili smučarji. Si mislim, ko trmasto zasopiham v strmino, naravnost, brez popuščanja. 

V Podkloštru se kadi

Nad hribom visi siv oblak, veter ga le počasi poriva sem in tja. Po progi zapeljejo prvi smučarji, hitim, da jim ubežim. Tja na levo, mimo samotnih hišk, porinjenih na rob gozda, s pozdravom žičničarju in sopihanjem. Petelinjek je vedno bližje, še zadnja strmina, tu se danes ne vozi nihče. Ne tako, ne drugače. 

Odtenki sivine

Skozi oblake preseva svetloba. Ne prav dolgo, znova je na nebu sivina v vseh svojih odtenkih. Koliko jih je, verjetno nihče ne ve, toliko kot v kakšnem pogrošnem romanu zagotovo ne. Znova sem pomahal, v hiški se je dvignila roka v prijazni odzdrav. Nato pa potegnil čisto svojo, prvo sled. 

Bili so dnevi ...

Do mesta, kjer sem vedel, da se bo ob pomladni odjugi znova pokazal vrh. Sedaj so proti nebu štrleli le ostanki nekega življenja. Ki je izzvenelo. Bogsigavedi kdaj. Vdihnil sem, se odpeljal nekoliko nižje, ujel pogled, nato pa iskal. Kje je še kaj pršenja. Pobočja so v prejšnjih dneh že dobila veliko sledi. 

Samota

Dodal sem svojo, nato pa po tako znani progi nadaljeval navzdol. Upal sem, da so zavoji elegantni, sam sem se tako počutil. Kar je tudi prav. Dan je dobil tisti pravi bronasti zven, kot ga dobijo le trenutki, ko poromaš visoko, se zazreš vase in začutiš, da je prav, da si. Kajti svet se zbudi s teboj, in zaspi, ko zapreš oči.

Med macesni

Znova

Potem ko so vremenski vrači znova premočno potegnili iz svoje pipe modrosti in se je tresla gora, rodilo pa komaj kaj snega, je bila odločitev enotna. Ta vikend stopimo na smuči. Tudi sam sem ploskal odločitvi in zjutraj, kot že tolikokrat, nadel smuči v Sovčah, tik ob parkirišču, pod oblačnim nebom. Se mi je kar zamalo zdelo, saj so obeti govorili o soncu. 

Huda zima bo

Pa sem se kmalu potolažil, zadihano pomahal najprej žičničarju na motornem konjičku, nato še tistemu v hrumečem velikanu, potem pa mimo zaledenele brane zagrizel v breg. Samota mi je odgovarjala, sneg je ležal na smrekah, ko bo sonce, se bo zaiskril, to sem vedel. Bela odeja, toda brez podlage, ob zavojih bi šlo do tal.

Ledeni zobje

Prečkal sem poti, včasih se mi je zazdelo, da slišim ptico, sledi so kazale, da so tu že hodili. Videl nisem nikogar. Končno je bilo pred menoj smučišče, sledil sem, šel po zasneženi poti na drugi strani, vedel, kje sem, vedel, da bo položno pobočje prineslo dodatne korake, toda nič zato. Ko pa je bilo tako lepo hoditi po globoki gazi. 

Dobrač

Tam na drugi strani se je skozi goste veje pokazalo sonce, samo za trenutek, nato je ostal zgolj obet lepega dne. Sled je lepo pripeljala do meglenega vrha, bele zastave so visele povsod, kjer je veter preteklih dni pustil svoj poljub. Nad menoj se je videlo nebo, vrh Dobrača, dober obet. 

Pot

Nazdravil sem samemu sebi, pozdravil domače, se spustil navzdol po znanem travniku. Najlepši zavoji, tu je po navadi tako, seveda sem se pustil okopati v pršiču. Toda sedaj sem bil prepričan. Občasno škrtanje, navzdol ne bo šlo po moje. Zato sem ujel zasneženo pot, sankači se bodo morebiti spuščali po njej. 

Meglice nad vrhom

Dva sem prehitel, potem pa pozdravljal zgolj tiste, ki so se v potu svojega obraza šele vzpenjali. Glasen Servus in nasmehi mladih dam, ki so hodile poleg, zgolj bežen trenutek, nato sem bil že nižje, zavijal, užival. Vse do izteka nad Sovčami, od koder je bilo treba priti samo še tja, kjer sem začel, saj drugače ne gre. Spet in spet. 

Zavoji

(Sovče – Tromeja)