Včasih tako pride. Nekako spotoma. Da greš. Tja, od koder je vedno lep pogled. In srečaš koga, ki prijazno pozdravi. Potem ko si se naužil samote ob vzponu. Tam čez senčno pobočje, mimo dreves, ki so klonila neki neznansko močni sili, blatnih stopinj, skritih senc. Cvetov, ki so se znašla v napačnem letnem času, relikt toplih dni, spomin in opomin.
Pobožati jih je treba, seveda zgolj s pogledom. Se spodobi. Ko nad travniki stopiš navkreber, do tiste točke, kje je možno sesti. In nato sedeti. Kolikor te je volja. Minuto, dve ali za vedno. Le oči ne smeš zapreti. Saj z njimi vidiš, slišiš, čutiš. Globino dolin, valove hribovja, strmo peno vršacev.
Ujameš svojo senco, položeno na suhe trave. Vzdihneš. Če bi le imel čas ... Pa ga kot vedno prehitro zmanjka, do vršne točke je treba ujeti zgolj nekaj korakov. Tam je drevo, kjer je znamenje, angelčki. Vprašanje pride kar samo. Le kdo je vse to navesil tu gori? Mogoče nekdo od tistih, ki tu vsak dan naredijo novo črtico?
To sem naredil še sam. Eno samo, ponavljanja mi ne ležijo. Pozdravil sem možica, nato pa stekel navzdol, dobil zalet, na drugi strani odletel do gradu, njegovih ostankov. Fantini so stali tam, bog si ga vedi, kaj jih je prineslo sem. Skočil sem na zid, spet gledal, tega se tu res nikoli ne naveličaš.
Pa bi vseeno šel. Če se mi senca ne bi zapletla v grmičevje. Sem jo moral prav počasi rešiti, da se ne strga. Potem pa že tekel na obisk k palčkom. In njihovi Sneguljčici. Ter seveda na ogled mlinčkov. Ki jih je komaj vidni potoček počasi zagnal. V vrtenje, ki mu ni konca.
Dan se je razživel, poti napolnile. Med tem, ko so nekateri hiteli loviti sonce, sem pod seboj že zaslišal hrup ceste. Vračal sem se v vsakdan, nič mi ni bilo prihranjeno. Tam pri Kamniški Bistrici se je moj sprehod končal. Hitro in brez solza, prav tako, kot se je začel.
(Kamnik – Velika špica – Stari grad – Kamnik)
 |
| Mekinje |
 |
| Kamnik |
 |
| Stari grad |
 |
| Ko se ti senca zaplete ... |
 |
| Na obisku |
 |
| Sončni mlinčki |
(Kamnik – Velika špica – Stari grad – Kamnik)
