Včasih jo je preveč. Mezi v zraku, bela koprena se ovija okoli dreves, plazi čez suhe jesenske trave, kadi preko nagrobnikov preteklega časa, duh obvisi nad vodami. Ne moreš uiti, nimaš kam, povsod je, zažre se vate. Nepredirna vlada ravnicam, napolni doline, sega proti vrhovom.
Pivka
Drobne kapljice se med pršenjem lepijo na toplo kožo, pijejo življenjsko moč. Žarka luč budi prazno upanje, meči žarkov ne morejo prodreti skozi kopreno. Drevesa sredi močvirnatih voda, nemi stražarji drugega sveta. Korak se ustavi na meji, ki je še včeraj ni bilo, pot se tu konča, naprej ni ničesar več.
Privid
In ko tam, ob poteku ur, svetloba pogreje prve trate, se umika počasi, beli kosmi vate ostajajo zapleteni v bodeča grmovja. Toda neizbežno se mora zgoditi, spreminjanje in minevanje, sol te zemlje, preženeta strahove. Bledice vodnega obzorja ni več, sijoča modrina ščemi oči, priprte se veselijo spremembe.
Konec
Toplina počasi pronica v vse kar je, budi otroka, nežni veter prenaša sporočilo preko vzvalovanega ogledala. Skrite poti pokažejo smer, vodijo, izgubljajo, vedno jih je možno najti. Odpirajo se okna, razbrazdani rob okvira razkriva boleče spremembe. Ko stojiš tam in se čudiš.
Obeti
Oči ostanejo suhe, še zadnji pogled na beli stolp, utrip nekega davnega časa, ki se je, privid, izvil iz beline in zažarel nad dolino. Kosmata kepa daje vedeti, da ji ni prav, da si tuj, da te nič ni treba. Pogledaš proč in se nedaleč znajdeš pred odločitvijo. Ki je v resnici nikoli ni bilo, saj kako in kam veš že dolgo.
Križ
Naložiš si svoj križ, tam na robu kamnitega oboka, ozreš po vodni poti, drevored jo okvirja. In kreneš. Daleč proč, ne gledaš nazaj. Vedoč, da se ne poslavljaš za vedno. Saj se neki dan, mogoče že jutri, znova vrneš prav tja. Kamor je treba, kjer te čaka. Nov dan. Nova belina, utripanje svetlobe, bujenje upanja. Nov ti.
Na tak poznojesenski dan, ko se sem in tja nad oblaki pokaže celo sled jasnine, ko je burja lepo doma za Nanosom in je glede na razmere pri nas doma prav prijetno toplo, bi bil pravi greh ne priti sem dol, na čudoviti kraški rob. In ni nama bilo težko. Kajti vedno se rada vračava, jesen je tu najlepša.
Ruj
Ruj v vseh barvnih odtenkih žari ob skalnih grobljah, pokrajino naredi čarobno, na njem počije oko, listek ali dva za srečo odneseš s seboj. Ko na dveh kolesih krožiš na tem svetu, med zemljo in nebom, dol in predvsem gor. Kolovoz naju je mimo besnega štirinožca po vrsti globokih vdihov pripeljal do trav.
Križa
Suhe valovijo v vetru, nežno se igra z njimi, jih zvija, dviguje, polega. Nato odhiti dalje, čez griče, skalni rob, tja v smeri neskončne modrine. Tu se najdejo lepe rože, nemirni martinčki, bela skala. Pogled seže daleč, tja do morja in čez. Pa razgledni griči niso vse. Tu so še vasi, ko hodimo zgoraj po robu so prav pod nami. Rakitovec, Zazid, Podpeč.
Meglice
In ljudje. Te se splača srečati. Njihova dlan vsak dan znova boža rdečo zemljo, jerino, tera rosso. Dvigne roko v pozdrav. Zmoli molitev, da bo jutri še en tako lep dan. Ko je na Krasu res krasno. Na dva krat dveh kolesih sva po kolovozih prišla pod Golič in božajoč trate nanj, nato sva jo mahala, tako in drugače, naprej pod Kavčič, kjer se je zgodba, še bolj razgledna, ponovila.
Znamenje
Nisva pustila, da bi naju dvoje križev zmotilo, mislila sva si svoje. Spust v Rakitovec je bil seveda divje zabaven in uživaški. Cesta do Zazida, z obveznim razmišljanjem ali je ta pot začetek ali konec je bila hitra, letela sva kot za stavo, lovci za cesto, ki upam, da niso čisto nič ujeli, so samo debelo gledali.
Trate
Iz Zazida sva se čez železno cesto vrnila nazaj nad rob in v Podgorje. Srečna, zadovoljna, najraje bi kar vriskala. Raziskovanje je prineslo veliko vsega. Doživetja. Željo. Upanje. In predvsem spomin. Ta bo ostal. Za vedno. Bi ga bilo greh ne zapisati na tak lep jesenski dan.
