Dež. Nebo je tiho jokalo, kaplje so padale na liste, zdrsele po njih, z enega na drugega, vse nižje, pod vplivom težnosti, do tal. Polnile so se struge hudournikov, grozile, da raztrgajo obalo, odnesejo vse pred seboj. Pa me ni skrbelo.
Vodna pot
Ko sem stopil na skalo, prestopil vodno pot in se na drugi strani vzpenjal skozi gozd. Za kaj hudega je bila vodna sled preveč prijazna. Jutro bo mogoče drugače. Kdo bi vedel. Meglice mokrega dne so zakrivale razglede, me puščale v svojem svetu. Velik balvan me je pozdravil, možic nekoliko višje.
Kopica usod
Postal sem ob njem, spregovoril nekaj besed, nemo mi je odgovarjal. Vsak je nanj odložil del sebe, spisal zgodbo, shranil spomine. Na klopco bi sedel. Tam na robu. Užival v pogledu. Če bi bilo kaj videti in ne bi vlaga lezla v vse pore. Tako sem stopil naprej, kapljice z neba, velika luža pred menoj, voda vse naokoli.
Poplava
Brodil sem naprej, črno belo usnje se je pomikalo mimo mene, pastir z veliko palico za njimi. S pobočij se je cedilo, slapiči, postanek sredi travnikov. Iskanje skritega, hitra najdba tistega, kar je prijatelj pustil pod drevesom. Oznaka za naslednike, da bodo vedeli, da sem nekega deževnega jutra sledil dnevu.
Voda povsod
Kot privid se je iz meglic pokazal obris. Koča, planšarija, zeleni travniki. Lahko bi naredil korak, ugotovil, ali je resnična, prestopil prag, spregovoril besedo. Nisem razmišljal. Obrnil sem se, pustil tisti trenutek, ohranil skrivnostnost. Mimo mene so drseli znani prizori, toda tokrat sem jih videl z druge strani.
Privid
Tudi stvari, ki sem jih prej spregledal. Zmaja. Rjave kape, tam za smreko, majhne, velike, znanega imena. Povabil sem jih s seboj, v neznano. Hodil sem naprej, navzdol, proti strehi, suhemu domu. Nebo je jokalo. Gledal sem in se čudil. Kajti meni se je ... smejalo.
Ljudje smo res malenkostni. Izgubljamo čas in moči za stvari, ki so dejansko nepomembne. Ko se lahko po dolge tedne prepiramo, kako naj bi se gori pravilno reklo. Stegovnik, Štegovnik, Štegounk ali še kako drugače. Ja, tudi drugače namreč gre. Naj bo Špegounk?
Jasa ob poti
Kajti res je razpotegnjen vršni greben tak, kot bi se odseval v ogledalu, postavljenem na sredini. Spet nova kost za glodanje tistim, ki jo hočejo imeti. Mi smo raje stopili iz avtomobila, se pretegnili tam v Dolu, in nato po cesti stopili tja, kjer so razgledi.
Prvi razgledi
Skozi gozdove, po stezah, mimo jase in v strmi breg. Brez razmišljanja o imenu, ta nam res ni bil pomemben. Veliko bolj gobe, ki so se ponujale na smrekovih iglicah, potoček, ki ga je bilo komaj kaj. In seveda cvetice. Ki se s koreninami krčevito držijo v razpokah, kjer je prsti komaj za vzorec ali še toliko ne.
Preživetje
In tisto najlepše. Razgledi. Zanimivo, da vedno hočemo videti dlje. Radovedne nas zanima, kaj je tam za robom, na drugi strani doline, čez reko. Ob možicu se nam zdi, kot da smo na vrhu svojega malega sveta. Daleč nad vsemi nepomembnimi skrbmi, ki bodo že jutri pozabljene.
Valovanje
Iskrice v očeh, nasmeh prijatelja je vreden več kot vsi zakladi tega sveta. Ob njem se tudi meni smeji. Tak dan, s soncem obsijan. Ko se med spustom, tja na drugo stran, znova zalotiš, da obstaneš odprtih ust. Kateri škrat je tu iskal rudo?
Nenavadni prehod
Zvrtal luknje sredi stene, sem in tja? Odprl prehod na drugo stran. In kateri umetnik je svoje sne in upe upodobil tako, da jih vidi prav vsakdo? Ki mimo te njegove Altamire stopa gor, dol ali naokoli. Nisva se dolgo spraševala. Je vabila pot naprej.
Sanje
Prekobalila sva se na drugo stran in med spustom tja, kjer se vse konča, kjer je konec te poti, kjer sva vedela, da se dobimo skupaj spet vsi, odkrila nove zaklade. Seveda ni bilo, da bi šla kar mimo. Zapeljali so naju in nisva se pretirano branila.
Vir
Pa ne za predolgo. Le toliko, da nisva na jaso prišla prekmalu, temveč ravno prav. In smo se potem vsi skupaj, tja dol proti krajem, kjer energije ni več, smejali čez in čez. (Dol – Stegovnik – čez okno nazaj v Dol)
