Tam burja včasih poboža trave. Prav nič nežno kuštra rjave čope, kot bi jih hotela izpuliti iz tal in raznesti posamezne bilke daleč po svetu. Tam se vidi daleč. Tja do morja in gora, čez griče, ki kot polne obline rastejo nad dolinami, nad vasmi, nad ljudmi.
Kamen
Kot sem sam. Ki se podajam na pot ne daleč gor, gledati, če je vse to res. Če kaj takšnega sploh obstaja, nežnega kot pesem, divjega, kot smo mi sami. Koraki po primorskem kamnu me dvigajo, sledijo utripom, vdihom, mislim. O tem in onem. Ptici, ki poje nekje v gozdu, roži ob poti, smislu in bivanju.
Sončni pogledi
Srečanja, bežna, tako zelo, da so naslednji trenutek že pozabljena. Pa vendarle tista prava sol sobivanja. Nas vseh, milijonov in milijonov tu nekje. Prišel sem iz gozda. Odprli so se mi razgledi, ko sem se dvignil nad lastno pomembnost. Gledal sem in vpijal prizore, ne vedoč kaj je pomembno, ničesar nisem hotel zamuditi.
Beli stolp
Lovil sem iskrice trenutkov, jih podržal in se čudil. Toliko lepega na enem mestu. Vse naokoli. Samo zame. V tej čarobni samoti, ob belem kamnu, na koncu nekih sanj. Zaplaval sem, naslednji val je bil enako lep, strmo se je vzpenjal, okamnel. Modro se je bilo ustaviti, modro prav zares.
Safirji
Med rjavimi lasmi preteklih let so se skoraj izgubili prelestni cvetovi novih časov. Moja senca je padala nanje, stopil sem proč. Na soncu so zasvetili zvezdasti safirji. Obstal sem, vesel svoje prvinskosti, dihal in se prepustil iskrenju v daljavi.
Tja bo treba
Tja bo treba, tja grem. Lepo je bilo slišati prijatelja, znani glas. Ujeti komaj vidno stezico, ki se je izgubljala v tratah nad gozdom. Slediti strugi nevidne reke, teči navzdol, skakati čez kamne, se razpršiti v tisoče kapljic. Da bi se potem znova združil med kraškimi hišami, tam doli, kjer je nekomu vsega konec. Kjer se drugemu vse skupaj, pravzaprav, šele začne.
Zgodnje jutro. Sledi svetlobe še od nikjer. Pa smo vedeli, da ne more biti prav daleč, kmalu bo prilezla izza obzorja. Vzpon skozi gozd, iskanje najboljših prehodov ob sledeh luknjačev. Začel sem hitro, pa kmalu videl, da tako ne bo šlo prav dolgo. Zato sem se umaknil, sledil.
Valovanje
Na ovinku lučka ni gorela, znana skala je bila še globoko pod snegom. Tudi pri koči luči ni bilo. Vsi so še spali, okolico je objemala tišina. Sledi so nas peljale naprej, po robu velike vrtače, do skalne pregrade. Vzpeli smo se navzgor, po strmini, vse do roba.
Oblačno pobočje
Sedaj lučk nismo več potrebovali, dan je bil tu, oblaki nad nami so zastirali sonce. Ni moglo do nas, požgečkati, nasmejati, buditi. Cilj je bil na dosegu rok. Brda, markanten kopasti vrh visoko nad Krmo, rob Pokljuke, kjer megla včasih v slapovih pada čez rob planote.
Razgledi nad Krmo
Enakomerno pobočje, široko in vabljivo. Štrikali smo navzgor, vsak zatopljen v svoje misli. Dokler nismo stali na razglednem robu, pogledovali navzdol, tja čez, vse naokoli. Nad Debelo pečjo so se oblaki malenkost razpirali. Sonce se je hotelo zbasati skoznje, pa mu še ni uspelo.
Kje je sonce?
Mogoče mu bo naslednji trenutek, mogoče nikoli. Nič se nismo preveč spraševali. Imeli smo široke nasmehe, uganjali norčije. Smeh je vendarle sol življenja. Planinska kavka je lovila veter v razprte peruti, nas zvedavo opazovala. Ko smo zdrsnili čez rob in v elegantnih zavojih peljali navzdol.
Uspeh
Vsak je za seboj puščal svojo sled, prostora je bilo dovolj, sneg ravno pravi. Pobočja okoli nas so zažarela, soncu je končno uspelo, žarki so tipali po belih oblinah. Še nekaj valovanja in že smo bili nad strmino, peljali pod steno, od daleč pomahali koči.
Obline
Še vedno zaspani. Skozi gozd je šlo dobro, le nižje so bile prve kopnine. Toliko, da so pokazale, da bo prej ali slej tudi sem gor prišla pomladna toplota in bo kar naenkrat vse zeleno.
