Nekateri imajo večer. Drugi jutro. Nam je zgodnje neprimerno bolj domače. Ko se tema že trese, čuti svoj konec. Čaka, kdaj bo izza grebena prišla rdečina, se razlila svetloba. Žarki bodo popili njene zadnje ostanke, skrite v globokih dolinah. Začelo se bo prebujati življenje, poljub ga bo otel bodečega trnja in dolgega spanca.
Prebujanje
Luči so tipale po gozdni cesti. Nad ovinkom ni šlo več. Avto smo porinili na parkirišče, zagrabili opremo. Ušel sem. Vedel, da sem počasen, težko bo slediti. Nekaj prednosti bo dalo čas, da zadiham. Lučki za mano sta izginjali za debli dreves, se igrali skrivalnice, bili vedno bliže. Imel sem prav.
Vrh
Nekaj bežnih besed, nato sem že gledal postavi, ki sta izginjali v mrak. Privid. Ovinki so ostajali zadaj, vsi do zadnjega. Sopihajoč sem skušal obdržati tempo, prehiteti samega sebe. Izplaval sem iz gozda, koča na robu se je že videla. Postanek pri pozimi trdno zapahnjeni bi bil brez pomena, pobočje je čakalo.
Sonce
Tam nekje na vzhodu, za domom in še naprej, se je začelo svetliti. Črna noč, ki je malo prej prešla v neko nedoločeno modrino, je sedaj jasno zarisala meje. Črni bregovi pod rdečim nebom, čudovit kontrast. Za Miklavža je bilo že prepozno, te piškote verjetno peče Božiček.
Prijatelja
Kar gledal bi, če me ne bi čakal vrh, na njem prijatelja. Še nekaj posnetkov, še nekaj gibov, korakov. Nekaj jeznih misli. Čez tiste, ki tako nesrečno naluknjajo sled. Da je hoja s smučmi potem ena sama muka. Pa saj vse takšne misli odnese tisti trenutek. Ko se z vrha vidi vse.
Smuka
Tudi sonce, ki je počasi prilezlo na rob obzorja in se prekobalilo čezenj. Nazdravili smo svoji druščini. Se smejali eden drugemu. Pomahali vsem in vsakomur in trenutek kasneje že vijugali navzdol. Nekaj uživaških zavojev, nekaj rodea, nekaj ceste in že smo bili znova pri avtu.
Zvezda
Z eno mislijo, ki se ponavlja vedno znova in znova. Ne glede na to kako nam je šlo, ne glede na sneg, ne glede na vse. Bilo je fajn.
Bila sva dva. Noč naju je skrivala, ko sva se plazila mimo hiš. Le osamljeni lajež je izdajal, da naju je zavohal pes. Že sva se zlivala z drevjem, izginila vsem izpred oči, se počutila varna.
Gozd
Dve lučki sta trepetaje risali sled po kolovozni poti, osvetlili z mahom poraščene skale, požgečkali smreko, jelko, gaber. Plazila sva se naprej, iskala komaj opazna mesta, puščala oznake.
Pot v pekel
Dan naju je prehitel, mežikala sva v megleno svetlobo, vidna sled je kazala prehode. Spustila sva se v pekel in dvignila v nebesa. Kje sva se zadržala dlje, je vseeno. Povsod sva bila obiska vesela in neki nevidni duhovi so bili veseli naju.
Ušla sva megli
Dvigovala sva se, hrepenela po modrem nebu, žgečkanju sončnih žarkov. Nežni toploti, ki jo komaj začutiš, ko te poboža. In še kako dobro veš, da je zadnji dih pojemanja jeseni, zima prihaja.
Sončna pot
Megleno morje je zalivalo nižine, videle so se le posamezne čeri. Izplavala sva, se dvigala še višje. Belina se je zaganjala za nama, čutila sva njene blodne roke, ki so segale in naju skušale ujeti. Ušla sva mimo nevidne zapornice, nikogar ni bilo več, da bi jo stražil.
Krim
Pred nama je bil ostanek nečesa, kar je minilo. Sledove počasi briše čas, vedno manj jih je. Pogledala sva okoli, nato pa splezala na drevo. Mogočna krošnja je skrila dvoje duš, nudila boljši pogled.
Čeri
Videla sva vse in vsakogar. Dokončala nalogo. In zadovoljno nazdravila na vrhu. Uspehom, ki so bili, vesela za tiste, ki še pridejo. Dosegla sva svoj Olimp, šla pogledat na drugo stran in se nato tiho plazila navzdol. Megla naju je objela, še bolj močno, še bolj tesno. Cerkvica je bila zgolj privid, bežno je zdrsnil mimo naju.
Privid
Že trenutek kasneje nisva vedela, ali ni bil vse skupaj samo sen. Smrekica v gozdu je bila okrašena minljivo. Enostavno lepo. Beli okraski na koncu vejic so čakali, da skozi meglo posveti sonce. Takrat bi zažareli, zgolj za trenutek, potem pa bi jih topli dih zabrisal za vedno.
Treba je bilo začeti. Kot vedno nekje. Čas je bil pravi. Zato smo sklenili, da se pustimo omrežiti. Svetloba lučk je odsevala na belih kristalih, smuči so prvič drsele po poseki, skozi gozd. Pot je bila dobro znana, vsak zavoj, naklon, prelom.
Luč
Na planini smo postali, se ozrli proti dolini. Nekje za obzorjem se je kazala jutranja zarja, rdečica se ji je risala na lica. Vse je še spalo, nismo hoteli motiti. Tiho smo stopili mimo koče, nadaljevali, sledi predhodnikov so bile dober vodnik. Hotel sem iti v korak, se zaganjal, hitel. Končno priznal, da razlike ostajajo.
Jutro se prebuja
Kot se izgovori vedno najdejo. Pospravljanje obleke, lovljenje minljivega. Za nekaj prepotrebnega kisika, trenutek oddiha. Že sem hitel naprej, prijatelja sem videl spredaj, nisem hotel, da čakata. Svetloba je zarisala sence, dan se je naredil. Vršaci na drugi strani doline so pozdravljali obsijani.
Pot je pred mano
Znani obrisi so me razveselili, kazali, da se breg kmalu izteče. Vrtača, stara znanka. Smerokazi, ki poleti vabijo skoraj na vse strani neba. Najvišja točka. Nasmeh. Pogled čez rob. Tja dol, na planino, ki se počasi prebuja.
Sence
Prešerna radost nas je zajela, vrteli smo se, obračali objektive vse naokoli, si podajali domača zvarka, ocenjevali, kateri je boljši. Da bi na koncu za zmagovalca razglasili oba. Oprema je bila pripravljena, prvi zavoji, previdni, tipajoči. Nove smuči so drsele, rezale v sneg. Iskal sem znano smer, prijatelja sta vijugala bolj desno.
Na vrhu
Na sedlu pod strmino so se naše smučine znova zlile. Nasmejani smo lovili užitke, odbrzeli mimo koče in na uravnavi nekoliko nižje razmišljali kam. Kot malo prej smo znova zavili vsak na svoje. Da bi se nižje, pod poseko, srečali. Naše poti so bile življenje. Polno ločitev in radosti ob novih snidenjih.
Iz senc se dviga veselje
Zavoji skozi gozd, snežna odeja bolj poprh kot znanilka prihajajoče zime. Krst smuči, obred, ki vedno pride. Prej ali slej. Nasmejani smo bili znova na začetku. Ali koncu. Stvar pogleda, neke samo svoje odločitve. Znotraj cikla. Svojega življenja.
