Dan poprej so me pregnali bliski, sodra in nalivi. Pravi sodni dan. Obsedel sem in s suhega mesta pogledoval v nebo. Obrnil. Pa ne za dolgo. V dolini je bila drugačna moča, vlaga v duši. Zato sem bil znova tu.
Samota
Napoved se je slišala bolj obetavno. Nekoliko. Ravno prav, da nisem cincal, temveč zagrizel v breg, na cvetoče travnike, pod oblačni pokrov. Sopihanje navzgor, brez poti, smerokazov. S poznanim ciljem. Razglednim vršičkom malo nad vrhom smučišča. Koraki, vedno globlja sapa. Ravno prav za ogrevanje.
Oblačni pogledi
Debelo sem gledal. Ker drevja, zapisanega v spominu, ni bilo nikjer več. In ker so na konici nosu pristale prve kaplje. Nato pa že zavijal navzdol. Po travniku, kot bi imel smuči. Na mokri travi skoraj ni bilo razlike. In se znova pognal navzgor. Sledil stezi. Eni od mnogih. Ki sem jo izbral.
Pomladno presenečenje
Na nebu nad menoj je odsevala kapelica, tako domača. In malo naprej koča, v kateri sem prebil marsikatero uro. Časa za postanek ni bilo, noge so hitele naprej, v novo strmino. Dež je neusmiljeno padal, hladni vetrovi so nosili meglice.
Kapelica
Prepustil sem se, nosili so tudi mene, tja do vrha. Nežno sem se ga dotaknil, nato pa poletel dalje. Jadral sem po grebenu, grizel v zadnjo strmino. Ostanki snega, ledene plate, previdnost. Na vrhu znova pomislek. Kot že tolikokrat prej. Naprej ali nazaj? Ni bilo dilem.
Ostanki
Odločil sem se prav. Hitel navzdol, v dolino, k ognjišču. Smuka po snegu, trud, da bi ostal na nogah. Spolzka pobočja, boleči zdrsi. Zgolj kratek postanek pod Gradiščem, nato pa korakanje naprej navzdol, čez Tiho dolino, danes povsem vredno svojega imena, do Gospince.
Tiha moča
Pobočja so bila za menoj. Čakala me je zgolj še cesta. Nobenih vzponov, spustov več. Zgolj zavita kača, ki se izide prav, tako kot se zagre. Dan je bil dopolnjen. Moča je bila povsod. Le v duši je sijalo sonce.
Vse se enkrat konča. Čeprav bi fiziki pri času in prostoru morebiti zmajevali z glavo, je tako. Omejeni rok trajanja predpostavlja začetek in konec. Rojstvo in smrt. Vsak letni čas, samo še en cikel.
Megleni pogledi
Zima se je poslavljala. Pobočja v dolini so kopnela, tudi o debelih zametih ni bilo več ne duha ne sluha. Ko je jutranja svetloba odpihnila mrak, so se izrisali obrisi. Skalne stene, ruševje, belina. Modro nebo so preganjale meglice. Ogrnile so naju kot puhast plašč, komaj sva videla eden drugega.
Pobočja pod vrhom
Se smejala, ko je bilo treba zaviti in se spraševala kam. Pa so se kmalu spet razkadile ter odstrle razglede. Dolga prečka, tako znana. Proti kopnemu vrhu. Pomlad je kot najbolj okusen sladoled polizala sneg z grebena. Le še komaj vidna sled, tik nad prepadno steno, je pripeljala skoraj do najvišje točke.
Presevanje
Nekaj korakov in že sva nagajivo vsak iz svojega žepa potegnila prisrčnici. Vsebina katere je boljša, je večno vprašanje, polno pokušanja, brez končnega odgovora. Nekje nad oblaki je bilo sonce. Prebijalo se je skoznje, presevalo posamezne žarke. Toda prave moči še ni imelo.
Strma prostranstva
Nič zato, prvi zavoji, kot vedno nekoliko previdni. Da vidiš, kakšen je sneg. Nato pa uživaško vriskanje navzdol po strmini. Seveda samo v mislih, drugače se ne spodobi. Kar prehitro ga je bilo konec, tam na robu ruševja. Koraki v težkih obuvalih po kamniti poti so vedno odveč. A drugače ne gre.
Zavoji
Prva srečanja pod Grebencem, hitri pozdravi. Nad plazom sva zajela sapo in se spustila proti prelazu. Navzdol je letelo, strmina je bila prava, v sneg sva rezala sled. Ozek prehod med ruševjem je bil zadnja povezava. Danes še bela, kmalu ne bo več.
Vršič
Tik pred zadnjim zavojem sem spregledal plazovino. Smuči je pošteno streslo. Toda ostal sem na nogah. Borut je ponovil vajo. Brez težav. Res sva kerlca, sem se smejal. Oba sva se. In se ob pogledovanju proti megleni belini brez dvoma strinjala, da so bili to zadnji zavoji.
Zadnji zavoji
To zimo. Pa naj tako bo. Je bilo lepo. In zagotovo še bo. Tako ali drugače, tu ali tam. Zakaj pa ne? (Vršič – Mala Mojstrovka)
