Ženiklovec

Obeti spet niso bili najboljši. Centimeter ali dva snega sta zjutraj potrdila napovedi vremenskih gurujev. Konec marca, temperature krepko pod pomladnimi. Snežinke, tako opevane na začetku zime, so danes zgolj še beli nebodisigatreba. 

Rovt

Ki cesto proti samotnim kmetijam visoko nad dolino spremenijo v drsalnico in sredi klanca zahtevajo natikanje verig. In parkiranje v oblačnem in meglenem jutru le malo naprej od zapornice, daleč pod Gaberčevim rovtom. Tokrat je bilo do njega treba kar z uporabo lastnega pogona. 

Travnik pod planino Javornik

Tiho, zatopljeni v svoje misli smo sopihali, pomrznjene sledi prehodnikov so bile bolj v napoto kot pomoč. Na planini bi v tem času, kakšno drugo leto seveda, za parobkom poganjali zvončki. Letos vse kaže, da bodo čebulice še dolgo čakale na prvo pravo otoplitev. Strma pot skozi gozd. Velikokrat prehojena, dobro poznana, mestoma poledenela. 

Meglene smeri

Lovljenje trenutkov vzame čas. Ujel sem prijatelja. Tako in drugače. Vzpenjali smo se po travnikih pod planino Javornik, zaviti v mehko, belo, puhasto vato. Rogovje neke zveri je bilo pritrjeno nad stajo. Vrata so le še na pol visela na tečajih. Sveče mraza na lesenih žlebovih. 

Zavite v mehko, belo, puhasto vato

Vršno pobočje. Izbrskali smo pogled na zložno vzpenjajoči se travnik iz spomina. Danes se ni videlo skoraj nič. Smreke na obeh straneh so se kot sramežljive princeske izgubljale v belini. Postanek na vrhu. Postavljali smo se pred objektiv. 

Ženiklovec

Meglice so se razkadile. Videlo se je nekaj metrov dlje. Nič več. Zavoji na desno poseko, užitek. Plavali smo skozi pršič, zavijali previdno na kložasta pobočja nad planino. In levo od nje znova izginili v gozd. Vožnja med gostim smrečjem ima svoje pasti. 

Slalom

Ko zamižiš in se spustiš skozi iglice te ustavi nepričakovana veja. Pa nič zato. Zasmeješ se in gremo dalje. Slalom med mladimi smrekicami, skok čez plazovino, nekaj lepih zavojev in že smo bili na cesti. Drsenje, odrivanje, zadnji zavoj. Bilo je lepo. Kot vedno. Juhej! 

Z odliko

(Odcep za planino Konjščico – Ženiklovec)

Mrežce

Sneg je počasi naletaval. Pokljuka je bila povsem zasnežena, pomlad še ni segla do nje. Postanek pri pomniku nekih davnih zgodb, priprave na našo lastno. Lučke so naredile jutro, tiho smo zakorakali po svoji poti. Gozd nas je povabil medse, objel in začaral. 

Pomnik

Vedeli smo kod, tolikokrat smo že romali tu gori. Zatopljeni v misli, posamezne besede. Zasneženi balvan na začetku travnika. Samotna lučka v snegu. Pomenljivo znamenje. Gore nad Lipanco smo lahko zgolj slutili, skrite v belini. Mimo samotne koče je vodila sled, navzgor, v strmino. 

Lipanca

Prehodi, zanimivi kot vedno. Iztečejo se tako, da je dobro. Zavoj, pobočje, ki vodi proti vrhu. Zadnja drevesa. Nenavadno, toda nekje zadaj se je kazala sled jasnine. Upanje. Meglice so se kadile okoli bližnjih vrhov, se igrale, lovile, skrivale in odkrivale. Spomini so se budili. Prinesli dobro voljo, nasmeh. 

Upanje

Globoke luknje v snegu, sled napora. Še mimo vrtače, zasneženi smerokaz je štrlel iznad snega. Na vrhu čas za nekaj slik, čakanje sončnih žarkov. Počasi so se prebijali skozi oblake. Pogled na planino daleč spodaj, smeh, veselje. Razigrano smo skakali po vrhu, objela nas je svetloba. 

Lipanski vrh

Prepustili smo se ji, nadeli smuči, zdrsele so po pomrznjenem snegu. Skorja je zahtevala previdnost, zavoji so bili počasni, nerodni. Iskali smo mesta, kjer se ni prediralo. Pomnili zadnji spust. Da le ne bi kdo padel v luknjo. Med drevjem je bilo bolje, pršič in uživaški zavoji. 

Sledi

Iskali smo lepe prehode. Se med redkimi padci smejali na ves glas. Si sredi pobočja privoščili vznemirljive skoke. S ponovitvijo. In sneženim zaključkom. Brez težav smo znova našli sled, se spustili po strmini in sledili predhodnikom. Hitro je šlo. 

Mi 3je

Pred kočo so samevali ležalniki, danes ne bo dovolj sonca. Še zadnja strmina, ravnica, pojedel nas je gozd. Nič nismo zavijali, graben je prinesel spretnostno vožnjo med drevesi. Križišče, spust proti spomeniku, sneg kot se šika, uživanje. Prva srečanja, bežni pozdravi. So izzveneli, tako kot še ena zgodba. Prijatelja, hvala zanjo. 

Juhej!

(Spomenik – Lipanca – Mrežce)

Deja Vu

V tej zimi se stvari ponavljajo. Kot bi vedno znova podoživljal nekaj, kar se je že zgodilo. Iste vdihe, korake, poti. Zasneženo pokrajino skozi katero si utiram pot. Vzpone in spuste. Razglede. Toda vedno je nova pustolovščina, zatorej nič za to, če sem mimo te smreke že hodil. Nič za to. 

Sovče

Povsem v nasprotju z napovedjo so nad Sovčami visele megle. Sonce je bilo nemočno, ni se moglo pregristi do sneženih pobočij. Tišine pa ni bilo. Obet tekmovanj na progi je privabil številno mladino, ogrevali so se, nadevali smuči, vriskali od vznemirjenja. Sedali so na žičnico in počasi drdrali proti vrhnji postaji. Nisem gledal, stopil sem mimo. 

Zaledenela brana

Ledeni oklep brane je predstavljal vrata, za njimi je ležal mir, tišina. Slišalo se je le utrip srca, žvižge ptic. Prvih po dolgi zimi. Slišale so prebujajoči potok in začele preganjati zimo. Veselo sem nadaljeval, sled je bila jasna, nič ni bilo treba iskati, misliti. Zgolj hoditi, korak za korakom. 

Prebujanje

Napora nisem čutil. Prehajal sem iz strmih pobočij na položna, iz gozda na ceste in nazaj. Nad seboj sem zaslišal smučarje, presenečen, da sem že skoraj na cilju. Potopljen v razmisleke o nesmislih, sem kar preskočil srednji del. Nisem ubiral svoje smeri, sledil sem predhodnikom. Kot bi bili nekako povezani, z nevidno pajčevino. 

Megle

Še nekaj korakov ob smučišču in že sem stal pri znanem znamenju ob vrhu. Spustil sem se na domačo stran. Kot potop v mleko, razgledov tudi tu ni bilo. Postanek, počitek, zaprl sem oči. Nato pa na najvišji točki še pripravil smuči. In oddrsel navzdol. Spust po travniku in skozi gozd. 

Privid

Kot se na nemiren dan spreminjata volja in razpoloženje, tako se je tu menjal sneg. Mehko in elegantno zavijanje se je menjalo s trdimi odseki. Robniki so grabili, ropotalo je. Tisti, ki so sledili, so presenečeno postali in dvigali glave. Zgolj hiter Halo je švignil mimo. 

Vršno znamenje

Malo samosvoji prehodi, lovljenje mehkih pobočij. Dokler nisem obležal z glavo navzdol in se smejal samemu sebi. Da sem se izvil iz objema snega je bilo treba nekaj akrobatike. Ki je prav prišla tudi nižje, med mladim smrečjem in v strmem ozkem grabnu nekoliko naprej. 

Graben

Iztekel se je na robu smučišča, še ena pustolovščina se je končala, megla se je poslavljala, zimi je bilo že vroče.

(Sovče - Tromeja)