Bičkova skala

Spomini. Ko smo še kot zvesti Titovi pionirji pogumno, sledeč zgledu naših očetov in starih očetov, stopali proti velikemu spomeniku še neke vojne norije. Kratkohlačniki smo komaj razumeli kaj se dogaja, slovesni govori so šli mimo nas, prapori borcev nekega drugega časa so odsotno zaplapolali v vetru. 

Nek drugi čas

Ostali pa so ostri poki, ki so v nekem ponesrečenem projektu odmevali od sosednjih bregov, strašili ptice in ljudi, ki so še pomnili. Juriš izza skladovnice drv pa je ostal nekje v nas. Buril domišljijo in ponesel razgrete in skuštrane glave v junaške čase borbe za tisto, kar imamo danes. In ostala je Bičkova skala. 

Bičkova skala

Nek simbol na katerega smo bili nezavedno ponosni. Za mladce tako nedosegljiv. Visoka čer nad nesrečno vasjo. Morala so preteči leta, spomini so se zbrusili, od njih je ostalo bore malo. Predvsem hvaležnost tistim, ki so nam že takrat vcepili prave vrednote. Ko je trobojnica res zaplapolala. V naših srcih. 

Sneženi valovi

Bičkova skala. Čakala je, nema visoko nad grehi in nekimi novimi, neznatnimi junaštvi. Čakala, dokler me ni doseglo povabilo na pustolovščino. V belino sva zakorakala dva rodova, se vzpenjala na robove Jelovice, v sončno jutro. Iskanje je bilo le delček doživetja. Najbolj vredno je bilo biti skupaj. Videti in slišati tihe glasove preteklosti, ki jih veter ravno v takšnih dneh še vedno nežno preseje skozi veje smrek. 

Snežna pot

Skala je bila tu. Zgolj postaja na poti do razglednih parobkov. Škripanje svežega snega, neke nove stopinje. Tisočkrat ponovljene, v belino prvič zarezane. Utrujenost je bila zgolj spodbuda. Besede so obvisele nekje v zraku. Saj ni bilo kaj povedati. Vedela sva. Vse. Še pogled na domačije, na snežnih valovih nekje razpršene, drugje stisnjene skupaj. Kot otroci, ki so se nagnetli okoli krušne peči, poslušat zgodbe sivobradca. 

Nekje visoko

Hladen piš. Obrat. Tja dol. Na začetek. In nato navzgor. Da telo znova dobri prave obrate, potne srage prekrijejo čelo in srce udari prav posebej živahno. Kot bi bilo povabljeno na ples. Važno je, da čutiš utripe. Ker potem veš. Da si še. In tudi zato, ker enkrat ni nobenkrat. Treba je čez visoke travnike pogledati še proti drugi strani. Drugače ne moreš vedeti. Če ni tam kaj drugače. 

Grebeni in doline

Dolina, ki jo že tako dolgo iščeš. Dolina miru. Razočaranje je samo iskrica novega upanja. Kajti tam zadaj, tam bo še treba. In slutiš, da je dolin in gorskih grebenov še nebroj. Toda sedaj je treba spet stopiti. Nazaj navzdol. V boj. Za neke druge vrednote. Ničeve. In če za vsemi tistimi grebeni ne bo potešitve, bo treba še priti. Sem gor. Ker še stoji. Bičkova skala.  

Bele čipke 

(Dražgoše - Bičkova skala - Bela peč - Dražgoška gora)

Šegavi pust

Pust šegavih ust. Krofi. Norenje. Iskanje. Svoje drugačnosti. Že od nekdaj. Ko so ljudje na en sam dan lahko skočili v kožo nekoga drugega. Kar so si želeli biti. 

Fašenk

Služabniki so se preoblekli v svoje gospodarje, gospoda v cigane, cigani v služabnike. Krog se je tako kot vedno sklenil, vsi so se na en dan pretvarjali, da so nekaj, kar seveda niso bili in ni bilo prav nobene možnosti, da kdaj bodo. Smejali so se eden drugemu, razlike so bile zabrisane. 

Karneval se začenja

Ko je odbila ura, so se znova preoblekli v svoja vsakodnevna oblačila in svoje sanje o enakosti  in enakih možnostih - pozabili. Za eno leto. Danes ni prav veliko drugače. Negotovi časi, resnost, menda celo kriza. Nekaj sprostitve, radoživosti prinese ravno pust. Skrbi so za trenutek porinjene na stran, pod masko ni več razlik, vsi so enaki. 

Koranti

Gusarji, korenčki, čebelice ali kurenti. Eksplozija barv se po zarisani poti pustne povorke zavrti v divjem plesu, vsaka skupina je nekaj posebnega. Rajajo, pojejo, spogledujejo se z nami, ki smo zgolj opazovalci. Povsem slučajno smo se znašli tu, povabilo prijateljev nas je prepričalo. Vrnili smo se v svet, ki je tako drugačen. Odprt, prijazen, domač. Vemo, da smo dobrodošli. 

Belo grozdje

Čeprav se nam občasno sem in tja kakšna maškara nasmeje. In nas nezavedno poveže z napačnim koncem. Nič za to. Seveda ne zamerimo. Veseli smo, da lahko opazujemo. To je njihova igra. In igrajo jo odlično, bolj zase kot za nas. Zgodbe se zapletajo in razpletajo. 

Lego-land

Male grozde odnašajo v prešo, igralci ragbija skačejo med zvestimi navijačicami, vampirji plešejo svoj ples, kurenti ustvarijo tak hrup, da ušesa bolijo. Lego možici so kot pravi, punčke na navijanje pa v svojih mini krilcih izzivajo. 

Punčke za navijanje

Punčke? Od vnukinj do babic, brez izjeme, enako razigrane. Povorka počasi izginja po cesti, ostajamo zgolj še mi. Najbolj smešne maškare. Smejimo se. In vračamo k prijateljem, ki nas čakajo s krofom. Za vsakega. Lep dan je bil. Hvala prijatelji. 

Gusarji, takšni in drugačni...

(Fašenk v Markovcih)

Vetrna mreža

Bila je še noč. Jutro zgolj upanje. Nekje za robom sveta. Mraz. Veter. Da bi vriskal. Od veselja. Škripanje pod smučmi, pršič nosi okoli misli. Ki so povsem tu. Kajti ni včeraj. In ni jutri. Tudi danes ne. Je zgolj trenutek. V katerem si. Ujet. 

Kje je jutro?

Ko strahovi ležejo spat in se sence poslovijo, pričakovanje. Izigrano. Dneva ni. Vse naokoli, zgolj belina. Ki se poigrava v nekem divjem plesu. Ne odzovemo se povabilu, ni nam do norenja. Počasi stopamo v korak. Dvig noge, dvig telesa, dvig duše. 

Prepišna pobočja

Mimo toplega zavetja stopimo spoštljivo tiho. Luč na drugi strani okna nas pogreje. Osamljenosti ni več. Čez sledi nekih davnih predhodnikov je potegnil veter s svojo roko. Brisal spomin. Strmi prehod, prečka, pobočje. Megleni pogledi se odpirajo in skoraj hkrati zapirajo. Kot nežne gospodične ki bi rade hkrati skrile in pokazale vse. 

Pogledi

Mraz nas objema. Njegovi dolgi prsti nam vedno bolj segajo v pozdrav. Zadnji metri se iztekajo. Smejemo se vrhu. Sebi. Vsemu svetu. Pomežik. Prvi zavoj. Kot na ogrlici nanizani biseri mu sledijo drugi. Vse do tistega mesta. Kjer se pod nogami odpre dobro skrita past. Začudenje. Nemoč. 

Past

Roka prijatelja, ki pomaga. Do rešitve. Nerodno kobacanje, spet na nogah. Znova sledijo zavoji, puhec mestoma dovoli lepe sledi. Prava izbira je pomembna. Na sedlu sem prvi. Čakam. Veter zatuli mimo mene, vidim kako se v njegovem divjem toku razigrano lovijo snežni kristali. Misli za trenutek potegne z njimi, navzdol po pobočju, sem in tja v norem vrtenju. 

Obraz

Potem pobegnem. V zavetrju se umirim, nato pa s kimanjem v pozdrav nekemu neznanemu pogledu za steklom, švignem čez rob. Po poti leti. Izogibamo se nezakritim sledem te čudne zime, nekje jih je več, drugje skoraj ne. 

Zavetje

Prvi pozdrav, skoraj prestrašen pogled nas spremlja, ko drsimo mimo. Mraz nam je na obraze narisal maske, nič čudnega. Še zadnji spust, dogodivščina se izteka. Saj je prav tako. Prišla bo nova. Kmalu. Čutimo. Vemo. 

Zavoji

(Pokljuka - Mrežce)  

Gora številnih imen

Želje. Rojevajo se nove in nove. Vedno in povsod. Nekatere uresničimo nemudoma, druge nosimo nekje v sebi, skrivoma. Jih negujemo in spodbujamo. Da bi se morda vendarle nekoč uresničile. 

Hladno jutro

Dejansko so to tiste sanje, ki nam dajejo iskrico, da vname srce vsako jutro in požene stroj našega bivanja z večjimi obrati. Ki omogoči, da naredimo prvi korak tistega dne. Nov korak k uresničitvi. 

Ledena brana

Ko stojiš pred goro, ji zreš v obličje, vidiš na njenem bolj ali manj razbrazdanem pobočju različne poti. Večina jih pelje na vrh. Le nekatere tudi nazaj v dolino. Hrepenenje zahteva, da se podaš nanje. In ko prehodiš eno, je pred teboj že druga. Tudi ta vabi prav tako kot prejšnje. Mogoče še bolj. Če je le skrivnostna, težavna, zavita. 

Skrivnostni izziv

Izziva. Seveda veš, da se ji ne boš mogel dolgo upirati. Prej ali slej boš stopil na to pot. Prav posebno doživetje. Tudi danes ni bilo drugače. Sveži sneg je škripal pod smučmi, oči so radovedno zrle, kaj čaka za naslednjim ovinkom.

Sončna pot

Kdo bi si mislil, da lahko tudi preprost vzpon skozi gozd budi vprašanja. In dvome. Odločitve. Pravilne. Ali tudi ne. Toda tega morebiti ne bom nikoli izvedel. Pot je postala znana, priključil sem se spominom. Na razcepu sem se odločil. Narobe? Nikakor. Nobena odločitev ni napačna, prinese zgolj nekaj novega, morebiti nepričakovanega.

Puhasta pobočja

In včasih daje tudi možnost za obrat. Iskanje novih rešitev. Tokrat mi je bila takšna možnost dana. Izkoristil sem jo. Nisem se oziral preko rame, sledil sem svoji volji. Na robu travnika sem ostrmel. Nikogar nikjer. Nobenih sledi. Ničesar. 

Troimena gora

Spet sem vedel, da bo potrebna sprememba. Smuka po utrjeni smučini se ne more primerjati s puhcem, ki prši iznad kolen. To so pobočja, ki si jih želiš, jih iščeš, o njih sanjaš. Postanek na vrhu, pozdrav z znano besedo. Pogled na domačo grudo. Na tem vrhu treh imen. 

Pravi užitek

Ali celo šestih. Kakor gledaš. Nato pa spust. Za vriskat. Za bogove. Nebesa. Zavoji, ko vse prši. Vse do odcepa. Od tam naprej pa cesta. Kot jara kača. Vseeno zanimiva. Všečna. Končna.

Tja dol...

(Sovče - Peč oz. Tromeja)