Z gospodično na Trdinov vrh

Menda je prepad med generacijami huda reč. Kaj menda, kar zanesljivo. Verjetno bolj ali manj to lahko vsakdo potrdi. Stari starši, starši, sinovi in hčere, vnuki, pravnuki. Prehajanje izkušenj, tiste mladini vedno nepotrebne modrosti, pridige, kot radi rečejo, so obvezno povezane z iskrenjem. 

Prehodi

Kot da bi se dva brusilna kamna drgnila med seboj. Izkušnje iskrenja so pač stalnica medgeneracijskega glajenja odnosov. Toda čisto vedno ni tako. Včasih se strasti umirijo in prijetno je stopiti skupaj. Na pot. Hoditi daleč ali pa še dlje. Tja, kjer se vidijo samo prijazni ljudje. 

Pogledi

In med tem razpredati. O preteklosti, ki je v nekaterih spominih še kako živa, v drugih pa zgolj še en list v učbeniku zgodovine. In o tem kar je. Kar nas določa in nam vsakodnevno omogoča sobivanje. Sprehod iznad Jugorja proti Trdinovi Geri je kar primerna izbira. Ob tem lahko že na prvem travniku, tik nad parkiriščem, začutimo utripe. Še smo živi. 

Zeleno

Med tem ko se cvetovi na košeninah klanjajo pomladi, se za trenutek ustavimo pri Gospodični. Zgolj toliko, da poiščemo izvir večne mladosti, najdemo tisto, kar naj bi bilo dostopno zgolj izbrancem in seveda ob tem znova opazimo tisti sijaj v očeh. Iskrice.

Gospodična

Hoja ni pretirano naporna, med vdihi in izdihi se najde še ravno prav zraka za kakšno besedo. Razgledov ni, vsaj tja do vrha, ne prav pretirano. Zatorej se lahko zazremo zgolj vase, naredimo obračun, si obljubimo marsikaj in nato stopimo naprej. Do vrha ni več daleč, visoka špica vedno bolj nepotrebnega okrasa marsikaterega razgledišča, kaže smer, namiguje, koliko korakov bo še potrebno. 

Cerkvica

In potem stojimo tam, kjer se prepletata duhovnost in posvetnost, preteklost in nedomišljena domišljavost sodobnosti, prašna cesta ob travniku, polnem žafrana. Kar samo od sebe se nam postavlja vprašanje razlik. Le zakaj nas ločujejo? Dvoje cerkva, dvoje poti, grdi pogledi. Tistih prepotentnih. Drugi na obeh straneh se čudimo norenju, nič nam ni jasno. Kako bi le bilo. Saj smo…zgolj ljudje. 

Cvetenje

Korak navzdol naj gre tja, proti pragozdu. Tam ravno, ko hiško povsem nepotrebnega spora pustiš daleč zadaj, začutiš naravno prvinskost. Visoka debla, še včeraj pravi orjaki sredi gozda, so danes zgolj še nepomembni ostanki nekih časov, razmetani in prepuščeni razkrajanju na tleh. Pot se ne zmeni zanje, pelje navzdol, na travnike, kjer pomlad maha v pozdrav. 

Miklavž

V bližini je jezerce. O njem kroži zgodba, tako pisana in doživeta, kot so pripovedi, ki jih ob večerih zabeli kakšen kozarec domačega preveč. Do cerkvice se že splača, kaj bi hodil mimo. Ker tam si je možno izgovoriti počitek. Da se dih umiri. Potem pa navzdol, kamorkoli že hočemo priti. 

Krvavo

Če smo se v strmec zagnali iz Gabrja, bo morebiti še najbolje ob premlevanju krvavih zgodb tistega obpotnega kamna, zaviti nazaj proti Gospodični in pred lovsko kočo sprva malo samosvoje, nato pa čisto prav korakati navzdol. Če pa nas zvesti spremljevalec čaka nad vasjo Jugorje, bodimo le pozorni, kdaj bo treba zaviti desno, na z rožami okrancljane travnike. 

Nazaj...

Bi najraje kar posedel. Vsa čutila bi izostreno sprejemala blagorodnost trenutka in dan bi mineval. Toda tako polno, da minevanja skoraj ne bi opazil…

(Jugorje - Trdinov vrh)

Stari vrh v ranem jutru

Smo kakršni smo, resda pa nam ni nikdar čisto vse prav. Tudi pri letnih časih imamo po navadi veliko za povedati. Zima je tako včasih premrzla, snega je preveč, od kidanja nas boli hrbet. Spet drugič je pretoplo, zelen Božič že ni tisti pravi, prehladna obolenja menda pri dokaj visokih temperaturah praktično eksplodirajo. 

Jutro

Kot imamo vsako leto čez belo botro marsikaj za povedati, se končno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namreč prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku čutimo, kako se rojeva novo življenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku... 

Prebujanje

Ko sneg zgine s košenin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v nižjih krajih možno najti le še na kakšnem smučišču. Dokler tudi žičničarji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota počasi začne grizljati prej dokaj kompaktno snežno odejo. 

Sezona je zaključena

Če hočemo na ostankih narediti še nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj drugače niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat drugače. Ni lepšega, kot prve srčne utripe novega dne ujeti še v čisti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in dočakati pravo eksplozijo barv. 

Razlite barve

Smuči so preskakovale vesele zavoje prejšnjega dne, noč jih je utrdila in jim odložila minljivost. Pridušala sva se, da ne bi bilo nič napak, če bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila več tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor čisto samosvojo sled. 

Sonce je vstalo

Ko je nevidni slikar začel tam v daljavi s svojim čopičem nanašati vedno svetlejše barve na nebesno platno, sva bila že visoko. Koča je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli žarki so ga že dneve božali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj nebi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetrič, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet. 

Dolina še spi

Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vlečnice sva snela smuči in odkorakala še nekaj korakov do najvišje točke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj več nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa časa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev. 

Čarovnici se čas izteka

Čeprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala življenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smuči in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogoče zadnja. Smuči so rezale sled v snežno odejo, sproščenost in svoboda. Nisva se pustila omejevati. 

Stari vrh

Ko sva švignila mimo koče, so se že poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo več tiste sproščenosti, smuči so poskakovale, ropotale, midva sva šklepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sreča vsaj, da je bilo snega še zadosti. Le tam nižje, je bila cesta že kopna. So pohiteli in smučišče takoj, ko se je žičnica ustavila, pregriznili. 

Vriskanje

Nisva se vznemirjala, oster zavoj, korak ali dva po smučem neprijaznem svetu, potem pa spet vriskanje med drsenjem proti dolini. Že sva bila pri avtomobilu, hitela proti domu, službi. Jutro je odhajalo, dan je zaspano mežikal... 

Pure Gold...

(Spodnja postaja sedežnice - Stari vrh)

Viševnik, nekega jutra...

Saj vem. Zime ne mara vsakdo. Mraz je, dan kratek, sneg nam lahko povzroči toliko nevšečnosti. Kopica razlogov, da niti nosu ne bi pomolili skozi duri. Kaj šele, da bi se podali nekam, kjer vetrovi zavijajo okoli vogalov strmih sten, jutranji zrak reže v obraz, beline pa je toliko, da je svet okoli ves tuj. 

Noč se poslavlja

Potem pa izpod neba pripleše nagajiva snežinka. Ujame se nam na dlan. Pogledamo jo od blizu, v njeni enostavnosti zagledamo vso zapletenost svojega obstoja. Ko se počasi topi, nam postane jasno, da sami ustvarjamo vogale, ostre špice in razdrapane grape v naših srcih in srcih drugih. Ker se slepimo, pozabljamo, prizadenemo. Dnevi nam minevajo, bolečina pa ostaja. 

Jutro nad Pokljuko

Bivanje smo si tako zavozlali, da se velikokat zdi klopčič povsem nerešljivo zadrgnjen. Kaj storiti? Kje najti pravo nit? Začetek? Treba je vzeti pot pod noge. Takrat ko snežinke zabrišejo vogale, pokrijejo špice in zapolnijo grape. Ostrine ni več, vse je belo. Kot bi pobožala nežna roka. Veter pa nam šepeta. Obstajaš… 

Naj bo...dan!

Dan se je rojeval pod Zlatimi vodami. Prva zarja je nakazovala, da prihaja svetloba. Neslo me je višje, na perutih pričakovanja. Drobni kristali so zasijali. Previdno, je nekaj šepetalo. Nižje doli je korak obstal. Pogled proti vzhodu, ukraden spomin. In vzdih. Duša bi hotela, toda telo je trudno. Korak za korakom, dan za dnem. Vedno višje. Ni odnehal. 

Viševnik

Pomežiknil sem mu, potem pa stopil iz temnega žleba. Vse se je zlatilo, radostno je srce vriskalo. Prelest trenutka je bila zapisana minljivosti. Sončne žarke je popilo oblačno nebo. Vzpon pod Plesišče, obrat v smeri vrha. Sledi, ki so jih pisale neke druge usode. Tuje, a na nek način tako domače. Mraz si jih je vtisnil v spomin. 

Oblaki so popili svetlobo

Sledim jim, sigurno pridejo prav. Zakaj torej ne bi? Dih je enakomeren, utrujenosti ni. Srečanje je hitro, zgolj nekaj besed in tisti nepogrešljivi - srečno. Opozorilo je vedno dobrodošlo. Nikogar več ni, ostajam sam. Sam? Kakšna samovšečnost... 

Skala in opast

Na grebenu, pri skali, je opast. Pot je varno speljana nekoliko nižje. Še malo naprej je čas za odločitev. Ta je bila morebiti sprejeta že davno prej. Pa se tega šele sedaj zavem. Smuči ostanejo na tanki meji med strmim sneženim pobočjem in prepadom. Čakajo. 

Tri-glav

Nekaj trenutkov za varnost. Vedno bi si jih moral vzeti. Kako plehak je izgovor, da ni časa. Še bolj, da je edina vez med tostranstvom in večnostjo po neki neumni igri usode obležala daleč stran. Zakaj? Korak je zanesljiv, sem in tja popraskam skale. Ob žigu padem na kolena. Poklon in zahvala. 

Mračna Pokljuka

Nato se sučem. Okoli svoje osi vpijam bogastvo pogleda. Spomini in želje, hrepenenje, upanje, da to kdaj deliva. Nekaj minut lovim podobe. Shranjujem jih v misli, poleg pletem čudne, samo meni razumljive verze. Nato spregovorim o najbolj običajni, plehki temi. Oblakih, ki ljubosumno čuvajo sijaj. Ne pomislim, da morebiti čuvajo zgolj nas. 

Boj med svetlobo in senco

Srečno. Se spustim do smuči, jih prenesem čez ledeno, za stopinje široko gaz in loveč ravnotežje kot izurjen vrvohodec snemam in natikam, se pripravljam. Maham navzdol. Sporočilo, ki kot odmev prijadra do mene, je jasno. Za danes bo dovolj. Previdno drsim, z vsakim zavojem je smelosti več. Izkušnje prinesejo mejo. Do nje je varno, preko, nič več. 

Mesto za vrvohodce

Proti sedlu pod Plesiščem sva že dva. Pravi rodeo. Za mene kar zabavno, za vsakogar pa to ni. Samotno jutro se je že poslovilo. Po pobočjih je lezlo vse več dvonogih mravljic. Iskali so svoj košček samote. Toda ura je bila za uspeh že vse prepozna. Nisva se obremenjevala s tem. Uvijala sva navzdol, iskala najboljše prehode. 

Družba

Kolona je komaj zagrizla v breg nad žičnico. Skuštrane glave so naju presenečeno, skoraj malo prestrašeno, gledale, ko sva kot raketi švignila mimo. Zavoji so se iztekali, dogodivščina se je zaključevala, gora ostajala zadaj. Srečujeva se, ločujeva, vedno me sprejme malo drugače, prinese novo veselje. Jaz ji ga skušam vračati, po najboljših močeh. 

Smučišče

Domišljam si, da sva si blizu. A zanjo sem le utrinek, ki zasije in izgine. Nepomemben prah, ki ga veter potegne čez njene grebene. Pa nič zato. Za oba je bil trenutek edinstven. In vredno ga je bilo živeti. Skupaj. Kajneda, prijatelj… 
(Rudno polje-Viševnik)

Kratek blisk strahu

Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno. Kot da drugače ne more biti. Mi sami, naš obstoj, svet okoli nas, prav tak, kot ga dojemamo. Z nami se rodi, vsak večer zaspi in se zjutraj znova zbudi. 

Mraz

Čeprav nam je misel na neskončnost po eni strani mučno tuja, pa se svoje končnosti nočemo zavedati. Začetek nam je razumljiv, vsako leto se ga vsaj enkrat veselo spomnimo. Konec pa…nekje v megleni prihodnosti, odložen za nedoločen čas. 

Lunina svečava

Vendar včasih pride trenutek, ko nas prešine, da je naše bivanje omejeno, dnevi minevajo, sekunde tečejo v peščeni uri brez možnosti vrnitve. Stoječ na poledeneli strmini, čevlji le nekaj centimetrov zabiti v sneg, brez opore, povsem sam, srce bije hitreje, pod teboj pa izteka črnega brezna grape luna ne osvetli… Takrat veš… 

V hribih se znova dela dan

Vršič v temi, mrazu in vetru ni bil nič kaj prijeten. Misel na več kot deset stopinj minusa v dolini je povedala vse. Obiranja ni bilo. Lučke so zarisale svojo pot čez plaz. Sneg je pomrznil, korak zdrseval. Pogled na dolgo razdrapano strmino je prinesel prvo skrb. Previdno. 

Med Mojstrovkama

Pravo svečavo je dajala luna. Skoraj polna je risala blede sence na sedlu. Le ena lučka je malo nižje, na našo stran, kazala življenje. Sive stene so nam zaprle pot, pod Grebencem smo smuči vzeli v roke. Korakali smo v strmini, nebeška lestev nas je pripeljala na prepišni rob. 

Pod vrhom Male Mojstrovke

Previdno izbiranje stopinj je v temi vedno srečelov. Kaj vse bi bilo treba narediti, pa se tako ali tako vedno zaveš šele takrat, ko je že prepozno. Na poledeneli prečki mesta za akrobacije ni. Prijatelji so za robom, le nekaj metrov daleč, na drugem planetu. Samota ojača bobnenje. Srca. Pogled v črnino. Kratek blisk strahu. Potem si že na drugi strani. 

Velika Mojstrovka

Pobočja pod vrhom so na dosegu roke, sorodna srca ob tebi. Luna je le še velika bela snežinka nad grebenom, noč izgublja svojo magično moč. V gorah se dela dan. Smuči so bile spet na nogah, znova je drselo, a kaj bi to. Vrh je bil blizu. Vedno bližje. Na dosegu roke. V eno smer, obrat, v drugo smer, obrat. Pletli smo svojo zgodbo. Danes. Tu. 

Lahko noč, luna...

Pod vršnim pobočjem je bila pajčevina spletena, smuči so znova sedle v roko. Kot jadra, v katere so se vedno znova ujeli sunki vetra. Porivali so nas nazaj, nekam proč. Tujce v tem svetu. Nismo se dali. Zadnji koraki. Vrh. Pogled na sosednjo, višjo goro. Obsijano. Časa za veselje ni bilo, mraz je rezal v lica, otrdil prste, kretnje naredil okorne. 

Dolina še spi

Nasmeh zmrznjeni leči, zadnji pogled. Vse naokoli. Že smo naredili prvi zavoj. Ravno ko je pomaranča za skalno ogrlico, na drugi strani sedla, poslala prve mrzle žarke. Tisoče drobnih snežink se je ob vetrovnem plesu obleklo v mežikajoče bleščeče dragulje vseh barv. Čarobno. Trenutek zaradi katerega smo prišli. 

2332

Med okornimi zavoji skozi pomrznjeno belino smo bili bolj kot akrobatom podobni klovnom. A nas ni motilo. Nismo si pustili vzeti veselja. Smeh ob lastni nerodnosti, spodbujanje, pomoč. Še zavoj proti Grebencu in razmislek. Prav kratek, čas je bil naš gospodar. Postanek pred sitnim prehodom. Prijatelj v dvomu, pomanjkanje izkušenj, strah. Ki se prenese nate. Zanj. 

Ples draguljev

Hitro prečenje, nato lahka odločitev. Tokrat je mesto pravo, čas si vzamem. Zato je spust po pomrznjenem pobočju, posejanim s kamenjem in skrotovjem, zanesljiv. Svetloba dne je pregnala vse sence. Pozdrav tistim, ki prihajajo, opozorilo, vzpon lahko skriva pasti. Nam so že znane, druge še čakajo. 

Pogled nazaj...

Skok z Grebenca, uvijanje proti plazu. Kot mravljice lezejo v koloni navzgor. Srečno, jim zaželim. Kar malo čudno gledajo, tujci. Sneg je prekril stare sledove, rodeo. Toda kaj bi to, počutimo se kot vrvohodci, ko iščemo najboljše prehode. In kot zmagovalci. Nad samimi seboj, nad notranjimi dvomi, nepomembnimi strahovi. 

Uvijanje v krnici med sestrama

Nikakor ne nad goro. Ta je še vedno visoko, skoraj nedosegljivo nad nami. A vendar nekako blizu. Čutimo, da smo ji znova pustili del sebe. Zato se bomo še vrnili. Nekoč. Kmalu. Znova bomo pisali neko novo zgodbo. Dokler se ne bo pesek v peščeni uri iztekel. Se jo da obrniti? Kdo ve… 

Užitek

(Vršič-Mala Mojstrovka)