Jakob je bil prvi

Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembn)a? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni. 

Prvi koraki

Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje. 

Košenine nad Ločnico

Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si. 

Jakob

Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept. 

Krožna pot

Jakob v Polhograjskih Dolomitih je lahko kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Tokrat sva bila tu z Bojanom. Nekakšen krst. Opreme in še česa. Juhej. Ko so naju pregnali z ovinka, kjer sva si že z lopato izkopala parkirišče, sva pustila štirikolesnik nasproti gostilne.

Travniki pod vrhom

Navzgor sva jo mahnila nekako tako, kot veleva pot v kopnem. Torej mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Sledila sva markacijam. Takoj, ko je za kmetijo pot zavila levo, se je najin cilj že videl. Ko sva prišla do ceste, sem zavil levo in nekoliko ušel. Izkušnje, kaj se more. 

Zadnji metri

Pa sem se že na prvem naslednjem travniku začel spraševati, kje je Bojan. Še bolj, ko sem po poti, ki sicer pripelje iz Medvod, prisopihal do vrha in cerkve sv. Jakoba. Pa ni bilo hudega. Le študij zapletenega ovinka v gozdu mu je vzel nekaj več časa. Saj je prav. Tako se učimo. 

Rog in Brezovica pri Medvodah

Navzdol sva se spustila nasproti vhoda v cerkev, se držala malo desno skozi redek gozd in potem vlekla svojo sled po travniku navzdol do ceste. Sedaj sva bila znova na svojih sledeh in po njih sva peljala nazaj proti izhodišču. 

Pršenje

Bolj po ravnem, je bilo preveč položno za kakšne resne zavoje. Seveda do travnika tik nad cesto. Tu pa je bilo še nekaj vriskanja. Saj je prav tako. Je bilo lepo in nič zapletenega. Ali pač? Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane. 

Ognjene hladno

(Legastja-Jakob)

Veliki Javornik (Ženiklovec)

Ko se nekaj dni hrbet krivi pod težo novega snega, ki ga je potrebno odmetati vse naokoli hiše, po ulici in seveda tudi z avtodoma, se je treba malo pretegniti. In kje bi se bilo bolje, če ne na snegu? Tudi če je vreme še malo kislo in meglice ovijajo vrhove, nič ne moti. 

Ura je rana

Zavoji po nedotaknjeni belini imajo kljub temu poseben čar, zatorej je treba zjutraj pohiteti. Toda skrb je kmalu tu. Toliko novega snega, nevarnost snežnih plazov je povečana. Izbira mora biti takšna, da tudi ob nekaj deset centimetrih nove snežne odeje, nevarnosti (skoraj) ni. Veliki Javornik (Ženiklovec) bo kar pravšnji. To smo že vedeli. 

Poseka pod planino

Zato smo se zapeljali do Tržiča, zavili za Lom in naprej vozili proti vasem Grahovše in Slaparska vas. Na koncu vasi se je levo odcepila naša pot. Naravnost bi prišli do Doma pod Storžičem. Lesen kozolec s smerokazi, razjasni vse dvome. Če bi ti bili. A smo že prevečkrat zavijali tja gor, proti osamljeni senožeti. 

Planina Javornik

Cesta se vzpenja čez travnike, strmina se še malo poveča, ko zapeljemo v gozd. Peljali smo mimo kmetije Gabrc in se malo višje ustavili ob zapornici. Mimo se ne da, spodaj tudi ne, čeznjo bomo s štirimi gumami pod pazduho težko skočili. Torej ni bilo druge, kot da smo pobrskali po žepih, zapornico namreč odpira kovanec za en evro. 

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Točneje dva. Zapornica se namreč tudi dol grede odpira samo s tem čudežnim kosom kovine. Do kam se bomo peljali naprej, je bilo sedaj odvisno povsem od nas. V zgodnjem jutri smo s poskočnim konjičkom pririnili brez težav do Gaberčevega Rovta. Tu se po navadi da desno ob poti parkirati. Toda tokrat ni bilo tako. 

Padli

Spluženo je bilo samo parkirišče ovinek nad planino. Torej je bilo treba s smučmi malo nazaj do odcepa pešpoti. Pa nič zato. Steza je speljana po gozdu. Skoraj vedno je shojena. Če pa ne, so markacije v pomoč. Ko smo prišli do oblega grabna, smo že iskali prečko proti desni. 

Kontra

Prisopihali smo na poseko, zavili ostro desno in se vzpenjali preko planine Javornik, kjer, kot smo ugotavljali, hiše rastejo kot gobe po dežju. Cilj je bil sedaj prav pred nami. Dobro se ga vidi, če seveda ni preveč megleno in ne vidimo…nič. Kljub temu nismo imeli težav, smer je bila znana, pa tudi sicer je široko travnato pobočje dovolj dober kažipot in pripelje prav na vrh. 

A je kdo not padu?

Če megle ni, se od tam marsikaj vidi. Na levi je Košuta, pred nami Grintovci s Košuto in na desni Storžič. Če se obrnemo, pogled zaplava preko planine Javornik v daljavo, proti Julijskim Alpam s Triglavom na sredini. Tokrat smo vse to videli le, če smo zaprli oči. Oddahnili smo si, potem pa zavijali navzdol. 

Na vrhu

Toda…kam? Možnosti je več, običajno smo zavili navzdol mimo Dola in zadnji del prevozili po cesti. Pravi gorski smuk. Toda tokrat smo se odločili za malo bolj strmo varianto. Nad planino smo zavili levo, prečili cesto, ki pelje proti Javorniškemu prevalu in se po kakšnih sto metrih usmerili levo v gozd. 

Megleno pobočje

Treba je bilo preplezati žičnato ograjo in se mimo podrtega drevesa spustiti naravnost navzdol. Med drevjem veliko možnosti za zavijanje ni, iskati je bilo torej treba najbolj smučljivo možnost. Ko se je na desni pokazal odprti svet, smo seveda zavili tja. Čisto prav. 

Prvi zavoji v pršiču

Odprto pobočje je posajeno z mladimi smrekicami, zato je šlo najbolj brez težav čisto na desni strani. Pod pobočjem smo peljali skozi odprtino v leseni ograji in na širokem travniku zavili desno, dokler nismo prišli do ceste. 

Pocukrani stražarji

Čeprav nas je avto tokrat čakal višje, sva si z Urošem, ob Borutovem blagohotnem soglasju, dovolila oddričati po cesti navzdol. Odpeljala sva do zapornice, tam počakala, dokler nismo malo kasneje skupaj dostojno nazdravili prvim sneženim dnem novega leta. 

Brez besed

(Gaberčev Rovt-Ženiklovec)