Aineck in Snowbowle

Ljudje morebiti preveč pozabljamo, da smo del narave. Tako v svoji razvajenosti samo čakamo, da bo kak genij, za vojsko kajpada, izumil napravo za urejanje vremena. Potem bo to moral izvohati podjeten bogataš, ki bo pod palcem imel zadosti, da bo podkupil ravno pravega generala in že bo tovarna štancala ter po svetu razpošiljala daljinca. 

Parkirišče nad St. Margarethen

Z njim bomo lahko čisto samo za nas prižgali sonce, ki nam bo svetilo in nas prijetno grelo, kot pod palmo na karibski plaži, čeprav bo sosed s hriba vijugal po svežem pršiču. Bog obvari, je nekoč rekel pesnik. Pa, saj bi se tudi takšnega vremena po izbiri kmalu naveličali. Zagotovo. 

Strmina za prvim ovinkom

Je že bolje, če se mu pustimo presenetiti. Včasih nastavimo lice soncu, drugič se nam oči zasvetijo, ko izpod neba priplavajo nežne snežinke, tretjič, ko nam veter biča obraz. Užitek je vedno neizmeren, če le znamo čutiti s planetom, na katerem živimo. 

Lungau

Ko je po okoliških travnikih pomanjkanje snega tako hudo, da pod smučmi hitro zaškrta, se vrli prebivalci doline Lungau, zaženejo v hrib po eni izmed teptanih in z umetnim snegom pripravljenih prog. Aineck je zanesljivo dobra izbira. Vedno. 

A1

Presenečenj ni, A1 je glede na oglase še vedno ena najlepših smučarskih prog v Alpah, pa tudi eden lepših vzponov. Še posebej, če se po njej poženeš ob osmih (prej je prepovedano), imaš dobro uro naskoka, preden navzdol privijugajo prvi smučarji. Hoja navzgor vse napihnjence kmalu strezni. 

Luč

Že za prvim ovinkom se svet postavi presenetljivo pokonci. Tako da tudi tisti, ki se s parkirišča poženejo kot bi postavljali svetovni rekord v teku na sto metrov, sredi brega dihajo kot krepko vzburjena mula. Ko je hude strmine konec, potrebujemo še lep čas, da ujamemo zložni strmini primerno število vdihov. 

Sled

Le ko na robu svojih moči stopamo mimo tabel, ki namignejo, koliko smo že prehodili, nam ob vedenju, da je do vrha slabih šest kilometrov, jezik pade iz ust. Malo nad razcepom prog nas čaka še krajša strmina, potem pa že zagledamo sidro. Juhuhu, vrh je blizu. 

Proga in dolina

Desno je izven proge križ. Ne stoji na najvišji točki, zaradi spominov sem zavil proti njemu. Zaradi simbolnega pomena zanesljivo ne, saj na goro ne sodi. Kje je na planotastem vrhu najvišja točka mi tudi tokrat ni bilo jasno. 

Končno...

Malo sem zakrožil, nato pa odpujsal do gornje postaje gondole. Zaradi vetra še ni delovala. Meni se ni zdel nič posebnega, a žičničarji že vedo. Eden od njih nam je prijazno odškrtnil vrata. V zavetju se je bilo prijetno pripraviti na spust. 

Mula...

In kje navzdol? Seveda po Snowbowle, povsem novi progi. Pa je žičničar povedal, da je zaprta. Premalo snega, je pokimal. Ko je pomežiknil, da sneg, kar ga že je, še ni steptan, pa mi je srce že zaigralo. Ni panike, bo že, sem odgovoril in z nasmehom izvabil enak odgovor. 

Postaja gondole

Prvih nekaj zavojev mi je bilo znanih, za stavbo navzdol, ravno na nasprotni strani A1. Pa da ne bi kdo ponesreči zavil proti sedlu Katschberg, bo hodil nazaj, da bo veselje. Ko sem prismučal do razcepa, bi kmalu zavil po stari progi, tudi to zimo že poteptani. 

Smeško

A sem pravočasno opazil, da smerne table še niso postavljene in da je Snowbowle desno, ob novih lesenih ograjah. Tam navzdol pa užitek. Juhuhu, zavoji v svež sneg, pravi puhec. Za mano je ostajala enakomerna sled. Le prekmalu je bilo vsega konec. Kot vedno. 

Zavoji v puhcu

Zavoj levo in že sem bil na steptanih progah. Ker pa danes po njih ni še nobeden vijugal, se je nadaljeval užitek. Nekaj centimetrov puhca je letelo sem in tja. Orgazmično. Pri spodnji postaji gondole sem se pomešal med smučarje. Pravega, prvinskega užitka je bilo konec. 

Dva kraka Snowbowle

Ostalo je le še uvijanje po progi proti dolini. Vsaka smer je prava. Vse pripeljejo do parkirišča. Vreme? Takšno ali drugačno je ravno pravo. Vse mrščenje je samo stvar razvajenosti. Enostavno tako. 

Aineck

(Parkirišče pri St. Margarethen-Aineck)

Ajdna

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. 

Ajdna in Mala Ajdna

Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice. Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. 

Odcep poti v vasi Potoki

Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah. Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. 

Razdrapana pot

Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico. 

Preplet

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah. In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. 

Steza

Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma. Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. 

Vas Potoki

Pa se kakšen parobek, kamor prislonimo avto, že najde. Od tam pa je treba le še zastaviti korak. Vzpel sem se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz. Mimo zadnjih hiš sem prišel do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. 

Pogled v smeri Hruškega vrha, Kleka in Golice

Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, vedel sem, da prava pot zavije skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro sem grizel kolena, strmina ni prav kmalu popustila. Ko je pot zavila levo, sem ji sledil. Ko se je svet nekoliko položil, so se pred menoj ponovno cepile poti. Tablica na smreki me je usmerila prav. 

Arheološko najdišče

Markacije so še vedno redke, tablice pa na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Nad menoj se je pokazala strma skalna stena. Zložno sem se vzpenjal. Pot naprej ni bila ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa je bilo že potrebno. Pobočja so strma in vedno bolj prepadna. Na grebenu sem po komaj vidni stezici zavil desno do razgledišča. 

Cerkev

Gornjesavska dolina leži tu pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo. Po ozkem kamnitem prehodu sem se podal proti arheološkemu najdišču. Postal sem ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev so mi razkrivale, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek. 

Pogled na nahajališče z vrha

Za cerkvijo sem se napotil naravnost na vrh razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si je že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj. Da bi že šel nazaj? Zakaj le? Izlet sem sklenil še podaljšati. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. 

Potoški Stol

Do sedla med Ajdnama sem se spustil direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave. Na desni strani sedla, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom. 

Žirovnica, Moste, Breg

Toda sicer kratki vzpon je ponekod zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene veš, da napake ne sme biti. Komaj vidno stezico sem našel na levi strani vršička. Čez prvi strmi del sem šel naravnost, pomagale so mi udrte stopinje, nato pa zavil desno na vršni greben. 

Gornjesavska dolina

In kje sedaj? Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Možnosti je torej zadosti, prav za vsakogar nekaj. Da pa je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati. 

Vrh Ajdne

S sedla med Ajdnama sem se napotil proti Valvasorjevemu domu. Pot je markirana, kam bi torej lahko zašel? Le čas je treba imeti. Oziroma si ga vzeti. In ko stojimo ob koči, s pogledom na najvišjo točko Karavank, je seveda vprašanje, kam sedaj? 

Mala Ajdna

Naprej ali nazaj, to je spet povsem odločitev vsakega posameznika. Bomo že vedeli, kako bo najbolj prav. Če pa si le preveč neodločen… Temni oblaki pred menoj in obveznosti, ki so čakale, so odločili namesto mene. Torej nazaj. 

Pogled z vrha Male Ajdne

Pot je bila sedaj že znana, le strmim skalam Ajdne sem se ognil po nezahtevni poti, ki teče ob njenem vznožju. Zgodovina, ki tako zelo buri domišljijo, je ostajala nekje zadaj. Dan pa je bil še vedno pred menoj… 

Sivi oblaki nad Valvazorjem

 (Potoki-Ajdna)

Na Jezersko

Jezersko je bil mulcem, ki smo živeli v okolici Kranja, tam nekje pod gorami, poseben cilj. S svojimi dirkalniki, kot smo ljubkovalno rekli raznim kolesom z zavitimi rogovi, večinoma tako ali tako znamke Rog, smo se podajali na to dobrih 25 kilometrov dolgo pot. 

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Ne vem, če smo jo vozili bistveno dlje, kot nam ukrade časa danes. Toda do nje smo nedvomno pristopali z neprimerno večjo mero spoštovanja. Danes popoldanska malica, nekoč pa zgodba za vnuke. Že zlajnana resnica, pa še kako resnična. Svet se spreminja in mi z njim. 

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Izhodišče je lahko marsikje. Za zmerne rekreativce, med katere se kar preponosno prištevam po navadi tudi sam, je seveda doma. Zakaj bi si izbiral drugi cilj, če je ta najboljši. Potem ko sem pribrcal skozi Visoko in v Hotemažah preskočil na obvozno cesto, so se mi začeli odpirati lepi pogledi na Grintavce. 

Meje so danes vedno bolj zabrisane...

Švignil sem mimo Tupalič v dolino Kokre. Ta postane zaprta, na obeh straneh pobočja poraščajo gozdovi, po dolini pa teče reka, ki ji tudi daje ime. Vožnja ni bila naporna. Če pomislim danes. Ko sem sopihal in se mi je utrip povečeval, bi verjetno za takšno trditev ne dal ravno roke v ogenj. 

Sv. Hubert

Nekaj kmetij je v dolini, druge so razsejane po senožetih visoko nad dolino. Cilji iz preteklosti, če je volja in moč v nogah, bo le redkim žal za odcep ali samostojni cilj. O burni zgodovini pričajo tako bunkerji za cesto, kot tudi mejni kamen med deželama Kranjsko in Koroško. 

Gostilna Kanonir

Jezerjani so torej…Korošci. Zato morebiti funkcionirajo na malo drugačen način. Ki pa jim ga ne smemo vzeti za slabo. Raznolikost nas krepi. V zaselku Podlog sem peljal mimo znane gostilne Kanonir. Nekoč so popotniki tu obvezno popili kakšen glaž. Danes nas večina zdrvi mimo z neprimerno več konji, kot jih je bilo vpreženih nekoč v kočijo. 

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

Zato časa po navadi ni več. A kaj bi to, saj smo že zgoraj rekli tisto modro o času in ljudeh. Med Spodnjim in Zgornjim Jezerskim je seveda nekaj več strmine. Pa ne pretirano. Ravno toliko, da sem bil že pošteno zadihan. Da bi odnehal, tik pod ciljem, seveda nisem niti pomislil. 

Makekova Kočna

Na Zgornjem Jezerskem sem se za trenutek ustavil pred propadlim hotelom Kazino in pogledal proti Makekovi Kočni. Se splača. Potem pa že peljal naprej do Planšarskega jezera. Gostišče ob njem nekaterih kujejo v zvezde, drugi kritizirajo. Naj bo tako ali drugače, postanek ni obvezen. V gostišču. Ob jezeru pač.

Planšarsko jezero in Babe

Na travniku pod Sv. Andrejem se je tudi treba ustaviti, kaj bi hitel. Zazrl sem se v Ravensko Kočno. Mi je tu vedno zanimivo opazovati razne sprehajalce. Šele čez kakšno minuto se spomnijo, da bi bilo dobro zapreti usta. Pogled na zid, ki je še najbolj podoben okamnelemu valu, nedvomno ni kar tako. 

Ravenska Kočna

Za naprej ni bilo volje, bo brcanje proti nekdanjemu mejnemu prehodu ostalo za drugič. Ostal je le še spust. Hitenje. Nekam nazaj, v dolino. Kot da bi se res kam mudilo… Seveda pa je vedno možno tudi zaviti po svoje. Vedno je zadosti možnosti. Vsaj toliko, kot je tudi poti, ki se ločujejo in združujejo. Kot bi se zgledovale po nas, ljudeh.

Slovo

 (Milje-Jezersko)

Pomladni bicikl

Tisti, ki bi radi ujeli še kakšno lepo smučarsko turo, se le težko sprijaznimo, da sneg kar konkretno pobira. Drugi, ki so komaj čakali, da nekje iz ropotarnice privlečejo kolesa, menijo, da je bil že skrajni čas. 

Nekaj iz ropotarnice

Tokrat sem najprej želel vijugati z Mojstrovke. Pa se je vreme skisalo, vikend je obetal obilo moče, informacije so govorile, da je že teden dni nazaj kopnina plaz skoraj preščipnila. Torej ni bilo kaj premišljevati, temveč skočiti v ropotarnico. Večerni dogovor je obetal zanimivo turo. Toda večer je pohrustal precejšen del noči. 

Pogled proti Bledu

Tako je jutranji klic Samota šele zbudil, čeprav bi moral biti že na Bledu. Le toliko je odprl oči, da je sporočil svojo odločitev, da bo za danes ravno pravi napor bicikliranje do kavča. Tudi prav, vsak po svoje. Odpeljal sem proti vasi Koritno, se spomnil, da sem pozabil števec in treba je bilo nazaj. V ponovljenem posnetku je šlo brez težav. 

Sava, tiho teče...

Kolo sem zajahal v smeri centra Bleda, zavil za bencinsko črpalko na levo proti vasi Koritno in naprej Bodeščam. Tabla prepoveduje prehod težjim od šest ton. Ker nisem bil tako težak, sem se spustil navzdol in preko mostu preskočil Savo, zavil levo in poganjal po občasno luknjastem makadamu proti vasi Lancovo. 

Bodeški most

Čakal me je prvi vzpon, tako za ogrevanje. Vsak klanec se enkrat konča in tudi ta se izteče. A ne za dolgo. V breg sem pognal znova že čez nekaj sto metrov, kjer obcestna tabla kaže proti vasem Brdo in Vošče. Pred menoj je bila Jelovico, ta mi je bila smerokaz. Torej samo naravnost, nič levo ali desno. 

Radovljica

Čakalo me je nekaj vzpona in nato spust po makadamski poti do ceste, kjer sem seveda zavil desno. Vzpenjal sem se po obronkih Jelovice, na razcepih sledil tablicam za Vodiško planino. Peljal sem mimo Goške ravni, kjer stoji tudi planinski dom. Danes je bil zaprt, zato z Blažem nisva mogla nazdraviti uspešnemu vzponu. 

Vzpon

Zanj se je pot navzgor tu namreč končala, skupaj s kolesom sta bila navdušena nad spustom naravnost po stezi navzdol. Blaž mi je že med vzponom pokazal graben, poln kamenja in skal. Da se ob tem, lažjem delu spusta, odločim. Haloooo. Nedvomno odpade, nočem končati kot moj bivši šef. 

Goška ravan

Zato pa rad improviziram. In danes je bil še posebej primeren dan zato. Z Blažem sva si pomahala, potem pa sem odpeljal povsem v nasprotju s prvotnimi načrti naprej proti Vodiški planini. Klanci so bolj strmi, pa ne prav dolgi, tako da ni težav. Ko je bilo do omenjene planine še dva kilometra, sem na razcepu zavil desno. Smer Bohinj. 

Razgled izpred koče

Razcepov ni prav veliko, kjer pa že so…navigacija bi rekla...sledite glavni cesti. Edini dvom se mi je postavil, ko sem pripeljal do razpotja, kjer pot levo pelje proti Martinčku in Lipniški planini. Desno pa…neznanka. Ko sem skupaj z Blažem na drugi strani telefona skušal razrešiti ta orientacijski oreh, je pripeljal edini avto, ki sem ga na tem delu poti sploh srečal. 

Odcep proti Vodiški planini

Oznaka NM ni dajala pravega upanja, nezgrešljivi dolenjski naglas tudi ne. Toda vsi dvomi so bili razblinjeni, nasvet jasen in prepričljiv. Med tem, ko se je pot do sem še počasi vzpenjala, je šlo sedaj le še navzdol. Sprva bolj položno, potem pa nekoliko bolj strmo. Odcepili sta se dve poti, nobena me ni zavedla. 

V vrtačah je še sneg

Ob poti so vrtače, v njih pa sredi maja še sneg. Letel sem mimo Selške planine in prišel do Rovtarice. Tu se cepita poti, leva gre proti Selški dolini, desna pa proti Bohinjski Bistrici. Zavil sem seveda prav, čakalo me je nekaj ravnine, pa nekaj spusta, dokler nisem prišel po skoraj točno 40 kilometrih vožnje ponovno do asfalta. 

Selška planina

Le še nekaj deset metrov in že sem bil pri cesti, ki pelje proti Soriški planini. Zavil sem desno navzdol, čakalo me je osem kilometrov užitka. Seveda je potrebno biti previden, cesta je ovinkasta, ne prav široka, pa na srečo ponavadi ne prav prometna. Ko sem pripeljal v Bohinjsko Bistrico, sem zavil proti izhodišču. 

Rovtarica

Čakal me je še bolj neprijeten del poti. Glavna cesta proti Bledu je lahko dokaj prometna. Toda na oblačen dan in ob ravno pravi uri sem imel srečo. Komaj kakšno vozilo je pripeljalo mimo. Neverjetno. Sicer pa, asfalt kot asfalt. Slediš robni črti in čakaš, kdaj bo konec. 

Malo je špricalo

Ko je števec kazal dobrih sedemdeset kilometrov, sem bil spet na začetku. Lep krog je bil zaključen. Posebnih naporov ni bilo, čeprav sem se dvignil več kot sedemsto višinskih metrov. Torej ravno prav, za začetek sezone. Ko bi se le še tako nadaljevala... 

Cerkev Marijinega vnebovzetja na Bitnjah

(Bled-Jelovica-Bohinjska Bistrica)