ponedeljek, 22. junij 2015

Prestol

Prirastel nam je k srcu. Nekako. Ponte Porton. Ki je ... nekaj. Kraj bi težko rekel, saj je bolj ali manj samo taverna, ki jo očitno obnavljajo. Parkirišče in seveda cesta. Več njih. Saj vsekakor leži na stičišču poti, tam v dolini Mirne. Vedno moraš mimo. Kamorkoli greš. Postanek je torej razumljiv. 
Nič koristi
Tudi zato, ker je tam v bližini stena. Trdna in kompaktna. Ustavili smo se v sektorju A, pobožali znano kamnito pregrado, veseli, da še stoji. Pripravili opremo. Je v tem sploh kakšen smisel? Korist? Da se vzpenjaš, iščoč oprimke, stope, preizkušaš samega sebe. Ugotavljaš, ali zmoreš, bo šlo? 
Zum, zum, zum
Loviš ravnotežje na meji padca in se prepričuješ, da ti gre dobro. Hočeš premagati samega sebe? Ali si zgolj dokazati, da upaš? Potisniti neki prvinski strah globoko v sebi. Nič koristi. Ob robu stene. Ki si jo počasi skuša prilastiti zelenje. Čez steno vsako pomlad požene nove poganjke, bršljan je najboljši plezalec. Z njim ne moreš tekmovati. Zato smo ga še malo pustili na miru. 
Bršljan
Z Živo sva šla pogledat, če v luknji malo pod vrhom še kaj brenči. Zum, zum, zum. Nato pa je bil čas za Bršljan. Težka zadeva. Vsaj za naju. Za koga drugega bi bilo to spotoma. Tako različni smo si. Živa je zmogla. Prišla do vrha. Kot bršljan. Nato pa se odločila, da ima vsega skupaj zadosti. Za danes. 
Živa in štirinožni plezalec
Babica je šla poskusit, kako težko je. Se pretegniti, kot je sama rekla. In seveda ji je uspelo. Priti ravno prav visoko. Saj to je bil tudi namen. Nato sem zrasel še sam. Kot bršljan sem se vzpel po steni. Ni bilo lahko. A je šlo. Stop, oprimek, stop. Nato pa še pogled k sršenom. Čisto od blizu. 
Babica v vertikali
Menda jih je bilo nekoč Milijon. Sedaj jih ni več. Skoraj nobenega. Očitno so se preselili. Nekam daleč. Sem pogledal čisto od blizu, malo preden sem prišel do vrha. In se nato vrnil nazaj. Do stola. Ki je še vedno čakal. Mene. Da mu pomaham v slovo.
Prestol

Ni komentarjev:

Objavite komentar