Konglomerat

Čez dan je vroče. Zato je treba na pot zgodaj. Pa četudi ni daleč. Sama sva. Živa in jaz. Ona na počitnicah, sam na dopustu. Ajda je na drugi strani luže, tiste velike, Maja na vsakodnevni tlaki. Greva torej pogledat, ali se je ovčka že napasla. 

Pod Ovčko

V Kamnitnik seveda. Rad se vračam. Me vežejo na to konglomeratno steno spomini. Iz časov države prej. Ko je bilo na »kapiji« še treba pokazati dokument. In so vojaki v sivo olivnih oblekah resno gledali. Danes je vse drugače. Ovir ni več, pisane barve oblačil sprehajalcev, plezalcev pa tudi običajnih firbcev kažejo na druge čase. 

Prijem

Ovčka je tam že ves čas. Visoko, treba je splezati do nje. Modra vrv. Vez. Dobro poznani oprimki, nobenega presenečenja. Pogled čez Škofjo Loko. Tam z vrha, le nekaj metrov nad tlemi. In nato spust nazaj na trdna tla. Seveda pa Ovčka ni kar tako. Se je le treba stegniti, najti pravi oprimek, ujeti zanesljivi stop. Da prideš prav do vrha. 

Malo napni ... grem pogledat levo

Tudi Živa jo je šla pobožat. Počasi, vse do najvišje točke. Saj ni bilo težav. Bolj užitek in zabava. Ki te kar malo naredi lačnega. Da si na kruh namažeš Marmelado. Tisto, ki potrebuje le gib ali dva. Tam pod vrhom. In trenutek ravnotežja. Vse ostalo je enostavno. Obadva še s sladkim okoli ust sva se prestavila le nekaj korakov. Do Kefirja. 

Živa

Postajalo je vedno bolj vroče, sonce je kazalo, da je poletje že tu. Potne roke. Pa vendarle po razpoki do vrha ni bilo težko, hlad je vel iz skale, ki je bila le malo prej v senci. Še hiter poizkus v levi sosedi, nič več ni bilo jasno. Kako naprej navzgor. Zato sva skušala nekaj hladu ujeti pod koluarjem. 

Kefir

Bolj fino rečeno Culoirjem. Menda enostavna zadeva. In predvsem kratka. Je vseeno zahtevala nekaj telovadbe. Potem pa zgolj še pospravljanje vrvi, druge opreme. Vročina je zmagala. Greva domov. Kaj pa drugega? Saj zanesljivo še prideva. Nekaj načrtov bo počakalo na hladnejša jutra prav tako lepih dni, kot je bil današnji.

Culoir