Kosmatica

Vsekakor je vedno nekaj posebnega, če je prvič. To sva z Borutom dobro vedela. In z zanimanjem prebrala zapise na enem izmed znanih spletnih naslovov. Ideja se nama je zdela dobra, snega naj bi bilo še dosti, kar je v tej zimi prej izjema kot pravilo. In še daleč ni vse skupaj. 

Nekdo je zakuril ...

Podnar tam malo čez mejo, skorajda na dosegu roke, je izhodišče. Na Ljubelju je na sosednji strani zaspani obraz mahal z roko naj greva naprej. Spustila sva se navzdol, odvila v Bodental ali … hm … Spodnjo dolino? Tam v prepletu cest ujela pravo in že stala na smučeh. 

Med vzponom

Se nekaj višje spraševala, kje je sneg, saj ga na gozdni poti ni bilo prav veliko. Kar z malo dolgim nosom sva nadaljevala do Pravljične zelenice (Märchenwiese) in po cesti stopala proti Vgrizevi planini (Ogrisalm). Se je kar vlekla, vsaj tako se nama je zdelo. Ob pomanjkanju snega nisva izbirala bližnjic, saj je bila cesta vse preveč udobna. 

Pogled z vrha

Povrh sva si še lahko pogledala, kje iz snega štrli kamen. Nekaj jih je bilo, vedela sva, da brez kakšne praske ne bo šlo. Pa kaj zato. Končno je bila nad nama koča, v njej očitno nikogar. Stopala sva mimo, nadaljevala po pobočju, ki je kot večina njih to zimo kazala zgolj delno zasneženi obraz. 

Peklenski kotel

Do vrha res ni bilo več daleč. Vmes sva našla še skriti zaklad, nato pa na najvišji točki opazovala prebujanje sonca na vzhodu, kje pa drugje. Lahna rdečica se je ujela v oblake, ki so kipeli kvišku. Videti je bilo kot peklenski kotel, ki vre tam v daljavi. Pripravila sva se, zapeljala navzdol. 

Vgrizova planina

Sledila predhodnikom, ki so naredili pravo smuško pot. Na njej je sneg še najbolj obstal. Švignila sva mimo koče, nadaljevala po cesti navzdol. Škripa skorajda nič, sva zadovoljno kimala. Prestopila potok, peljala naprej navzdol do mesta, kjer se je svet odprl. Na odcepu gozdne ceste nadaljevala naravnost. 

Na gozdni cesti

Travnik nad Podnarjem je bil zasnežen, brez težav sva se udobno pripeljala prav do avtomobila. Vesela, da sva odkrila novo pot, nov cilj, kamor se bomo lahko še vračali.

Rebrca

Hm. Rebrca? Na žaru, s kakšno dobro prilogo? Zakaj pa ne. Toda kakšen namig je to? Kje je izlet, do kam bo treba iti? Najbližjega piknik prostora, kje tam za Kokro? Kje pa! Res je ime zanimivo, toda z rebrci, takšnimi in drugačnimi nima posebne zveze. Slovensko ime ima tudi nemško različico – Rechberg. 

Kapela na robu

Zanimiva vas na visoki uravnavi, ne tako daleč od Železne Kaple. Skoznjo sva se zapeljala proti zaselku Zauchen. Starejša generacija je ostala v avtu, sam pa sem zlahka ujel stezico, ki me je čez travnike in mimo staje s konji pripeljala do kapelice na robu. Kratek postanek, nato pa sva z vožnjo nadaljevala do ostankov manjšega kamnoloma, avtomobil pustila kar tam. 

Nasmejana

Šla peš mimo zapornice, navzgor. Pri opozorilu za padajoče kamenje zavila na kolovoz, iskala markirano pot, pa na koncu na naslednjem ovinku preko kar strmega pobočja prišla nazaj na cesto. Ni nama preostalo drugega, kot da ji slediva. Sam sem ušel naprej, na razcepu zavil proti kapelici. 

Dolina

Ta stoji na razglednem vršičku, od koder se vidi na Rebrca daleč spodaj. In seveda še naprej in naokoli. Vrnil sem se po cesti, se do kapele vrnil z mamo. Naj še ona uživa v razgledu. Res sem bil vesel, da sem jo pripeljal na ta lepi kraj. In upal, da je vesela tudi ona. 

Rebrca

Po cesti sva se skupaj vračala nazaj v smeri avtomobila, se odpeljala do Rebrc, parkirala pri pokopališču. Cerkev je običajno seveda trdno zapahnjena. Tudi tokrat je bilo tako. Toda nadvse zanimiv, da ne rečem grozljiv, je stolpič ob cerkvi. Kostnica, za preprosto leseno mrežo so kosti na dosegu roke. Dobesedno. 

Počitek

Pogledala sva si pokopališče. Vrsta slovenskih priimkov, ki kažejo na dokaj ali celo večinsko prebivalstvo naše, slovenske krvi. Kdo bi si mislil, da je tu preko, mimo Rebrc do leta 1878 potekala edina cesta proti Železni Kapli in Jezerskemu vrhu. 

Kostnica

Dejansko gre za staro rimsko cesto, ki je zahtevala ustrezno zaščito. In to ji je nudil grad nad vasjo, katerega ostanke je še danes možno najti v gozdu. Sprehoda je bilo zadosti, odpeljala sva se proti Jezerskemu, s postanki tu in tam. Dan je bil vsekakor lepo zaokrožen.

Na pokopališču

 

Mrežce

Ja, to je dejstvo. Preizkušeno, dokazano. Snega letos manjka. Na izhodiščih. Višje se ga še kaj najde. Toda kaj, ko je do tja treba priti. Na srečo je bilo še dokaj temno, ko smo avto pustili pri spomeniku in se po bolj ali manj kopni poseki odpravili navzgor. Z upanjem, da se bo dalo smučati vsaj po gozdu, z obveznim škrtanjem in cukanjem seveda. 

Ko jutro zardeva ...

Pa smo delali račune brez krčmarja. To smo spoznali na cesti, od katere je naprej vodila povsem kopna pot. Zavili smo levo, dokaj zasneženi cesti sledili do primernega mesta, potem pa šli malo po svoje navzgor. Skupinica, ki je bila nekaj korakov pred nami nas je začudeno gledala in spraševala, če gremo na enega od Draških vrhov. 

Med vzponom

Sedaj smo bili mi začudeni, očitno se je nekdo izgubil. Pokazali smo jim približno smer proti Lipanci in nadaljevali naravnost navzgor. Kazali so se prehodi, nekateri boljši, drugi bolj za silo. Dokler nismo prišli naravnost na vršna pobočja, se priklopili na povsem shojeno in zvoženo pot številnih. 

Prijatelja

Tam za obzorjem se je prebujalo sonce, rdeče zardevalo. Ugasnili smo lučke, se vzpenjali mimo vrtače do najvišje točke. Razgledi so bili seveda nekaj posebnega, kot vedno s tega roba med Lipanco in Krmo. Dočakali smo, da je svetla krogla začela svoje popotovanje po obzorju, opravili naš redni ritual. 

Osončeni

Nato pa zapeljali navzdol, zavijali mimo vrtače, okoli redkih macesnov. Prišli v gozd, sledili pristopni smučini. Z nekaj previdnosti je kar šlo, izogibali smo se skalam, mestom, kjer smo jih slutili pod snegom. In smuči sneli le nekaj metrov nad cesto. Po njej je spet za silo šlo, vse do odcepa poti proti spomeniku. 

Vršno pobočje

Naprej pa ne. To je bilo hitro jasno. Premalo snega, kjerkoli. Bolj ostanki poprha kot pa prava snežna odeja. Ni nam preostalo drugega, kot da smuči primemo v roke in se do parkirišča in avtomobila napotimo peš. Sedaj bo pa počasi res čas, da spet pade nekaj snega, smo si bili enotni.

Včasih smučam hit, včasih pa počas ...