Štularjeva planina

Občine so bile še uradno zaprte. Toda, da ne bi videl deklet je bilo seveda nepredstavljivo. Sedel sem na moped, odpeljal po zaviti cesti proti Jezerskemu in tam Ajdo ter Kali uspešno prepričal za pohod. Nekaj razmišljanja je že bilo, kondicija menda nekoliko šepa. Toda časa je vendarle dovolj, bova že nekako, sem tolažil in bil uspešen v prepričevanju. 

Jezersko

Stopili smo proti Makeku, sledili tablicam, ki so kazale, kod se gre proti Češki koči. Svet se je postavil pokonci, kar malo smo grizli kolena, pri zadnji hiši preganjali mladega kuštravca nazaj domov. Pa tako rad bi se spoprijateljil s Kali, odšel z nami do koder bi šli. Lastnica ga je morala odnesti domov, žalosten je bil pogled v njegovih očeh. 

Kali

Nadaljevali smo navzgor, mimo studenca, kjer se je Kali dodobra odžejala. Ves čas so se nam odpirali lepi pogledi na Kočno, Čedco, lepe konce nad Jezerskim. Pot se je zravnala, razširila, pod meni še neznanimi vršički, vsekakor vrednimi obiska enkrat v prihodnosti, smo prišli do Kačjega roba. 

Studenec

Štularjeva planina je bila le malo nižje, že sem ugledal stezico, ki nas je prav s sedla pripeljala do koče. Samotna je v teh časih, nasmeh je izvabilo višje v gozdu ležeče stranišče. Balvan je prineslo na uravnavo pred stoletji, smreke in ruševje so si ga izbrale za svoj dom. 

Svet pod Skuto

Stopali smo navzdol, zapustili cesto in se nato čudili prehodu na nižje ležeči ovinek. Očitno je erozija umetno narejeno stezo zasula, prehod preko strmega pobočja bi bil lahko za koga kar neroden. Spuščali smo se naprej navzdol, vprašanje ali peš do Jezerskega ali domači taksi je razrešila Ajda. 

Štularjeva planina

Dovolj bo hoje za en dan je odločila. Zato sva kljub prepovedi v bližini nesojenega gorniškega centra sedla na klopco, Kali poleg naju na tla in smo počakali. Lep sprehod je bil. To zagotovo. Vedno je nekaj posebnega, ko lahko misli, občutke, načrte deliš z mlajšo generacijo. Če vse skupaj popestri še prijazen kuža, pa je še toliko lepše.

Balvan