Soteska Zarice

Soteska Zarice. Nekoč nemirna Sava je tukaj že čisto ukročena. Počasi, prav ležerno se pomika med visokimi konglomeratnimi stenami, nič se ji ne mudi. Ali ji ostaja spomin na čase, ko je ob spomladanskem topljenju snega visoko v gorah drla skozi skalni usek pod Kranjem, obogatena s Kokro krušila steno in poglabljala svojo strugo? 

Slovo

Kdo bi vedel? Mi vsekakor ne, pa se o tem, po pravici povedano, tudi nismo spraševali. Ko smo v dobri družbi obiska iz daljnih krajev zaveslali pod nekdaj mogočno Planiko, pomahali babici, ki nas je pripeljala na začetek, pričakala na koncu naše današnje poti. Dvoje mostov je ostalo za nami, objela nas je zelena voda, prav tako kot ona smo tudi mi čisto počasi pluli v smeri toka. 

Pred vstopom

Pod čistilno napravo so nas objele stene na obeh straneh, razlaga o tem kaj je in kaj je bilo, ni naletela na pretirano navdušenje. Če iščeš adrenalin, doživetje brzic, ožin in spustov, nisi na pravem mestu. Tu lahko iščeš mir, tišino. Srečaš ptice, ki so ga že našle. Posamezne ribiče, ki preizkušajo svojo srečo. 

Soteska

Tam proti hribom so se začeli gostiti oblaki, upali smo, da nas ne ujame kakšna nevihta. Priveslali v razširitev pri Prebačevem, se nasmihali ob domišljiji tistih, ki na robu reke najdejo svoje pravljično kraljestvo. Vprašanja o dneh, ki so bili, načrtih za dni, ki šele prihajajo. 

Konglomeratna stena

Nedoločni odgovori, teme, ki so jima blizu, smeh. Vreme me je vedno bolj skrbelo, bo zdržalo, ne bo? Končno smo zaveslali v Trbojsko jezero, veliko razširitev nekdanjega rečnega polja. Posamezniki so ob čolnarni na levem bregu uživali v vodi, danes tako moderna plovila so jih nosila sem in tja. 

Oblaki se gostijo

Mi smo se držali desnega brega, obšli izraziti pomol in že zagledali babico, ki je navdušeno mahala. Miren pristanek, pospravljanje čolna, opreme. Vsekakor je bilo zanimivo, lepo. Besede so to povedale. V mislih pa vsekakor … hvala Ajda za čas, ki smo ga preživeli skupaj.

Trbojsko jezero