Osojsko jezero in še marsikaj

OKOLI BEGUNJŠČICE – 24. 6. 2019 – To je res posebej lepo. Ko mlajša generacija brez nadaljnjega izjavi, da je morje ne zanima, hribi in jezera so tisto pravo. Tudi prav. Načrt je bil hitro skovan in že sva se z Živo odpeljala sredi dneva proti Ljubelju. Parkirala sva na meni tako domačem mestu, oprtala nahrbtnika in se odpravila proti planini Prevala. 

Mlado raste na temeljih nekega minulega življenja

Seveda po Bornovi poti, kje pa drugje. Saj je vendarle ne le razgledna, temveč tudi še kako drugače zanimiva, s svojimi tuneli. Že v gozdu, ko sva se strmim pobočjem šele približevala sva zagledala mlado življenje, ki je poganjalo na umrlem štoru. Simbolika, ki je ne moreš spregledati. 

 Bornova pot

Pogledi v daljavo, na sosednje bregove, so bili znani, vedno tako zelo zanimivi, vsaj malo novi. Spomini na številne doživete trenutke. Pa vendarle. Današnji pohod je bil nekaj posebnega. Ko se mešajo besede dveh generacij, skupno preživljanje časa, pisanje v knjigo spominov za nekoč, nekje … 

Planina Prevala

Planina Prevala je bila tu, hitro sem žigosal knjižico, s hojo sva nadaljevala po poti čez Rožo. Postanek pri studencu je bil nujen, sam sem pobrskal za novo skritim zakladom, Živa je med tem nabirala rože, ki jih rad vidiš in predvsem tudi okusiš v vsakem čaju. Posamezni pohodniki so hodili mimo, nekateri prav prijazno pozdravili, drugi so se obnašali, kot da so sami na tem svetu. 

Živa

Nisva se vznemirjala. Nadaljevala sva s hojo po pobočjih Begunjščice, srečala martinčka, ki se je sončil na ostankih nekega življenja. Šla mimo vhoda v rudnik, ki ga danes ni več, nato zavila malo po svoje, sledeč stezam, ki so se izgubile. Toda saj vendarle do Roblekovega doma ne more biti zapleteno priti, tudi daleč nisva bila več. 

Martinček

Kratek postanek na travniku pod kočo, Živa je nadaljevala z nabiranjem, sam sem poiskal v bližini skriti zaklad. Po počitku sva se začela spuščati proti Tinčkovi bajti. Strmina, številne okljuke na melišču. Zanimiv svet. Najina ločitev ob razcepu poti. Živa jo je mahnila naprej proti travnikom, smer Koča pri izviru Završnice. 

Roblekov dom

Sam sem skočil še do Tinčkove koče, poiskal tam pri hiški, povezani s čebelami, potrebne podatke za izračunanje koordinat že najdenega zaklada. Nato pa sopihal v breg, hitel, da se z Živo čim prej znova srečava. Na robu travnika sem jo našel, kako pridno nabira rože. Seveda, kaj pa drugega. Čudovita mlada zeliščarka. 

Spust proti dolini Završnice

Vzpenjala sva se proti novemu cilju, šla mimo koče, izvira, se spustila proti Zelenici. Tam je Živa trudno sedla na prvo klop, zamahnila z roko ob idejah o strmih vzponih, počitek je tisto, kar si želi. Seveda, povsem razumem. Sem pokimal. Toda sam sem moral še do sedla pod Trianglom. 

Izvir Završnice

In če grem že gor, zakaj bi hodil po običajni, tako znani poti? Ko tja gori sedaj pelje tudi ferata, ki ravno tako pripelje prav. Učna, nekoliko lažja, je bila za danes kar prava. Kot bi mignil sem bil na vrhu Spodnjega Plota, nadaljeval do Triangla in se spustil na tako zelo znano sedlo pod njim. 

Pogled s ferate na Spodnji Plot

Imel sem vse potrebne podatke, hitel navzdol do Žive, našel še zaklad, nato pa sva se spustila po pobočjih nekdanjega smučišča in servisni poti do avtodoma. Ura je bila pozna, počasi se je večerilo, prvi dan najinega druženja je mineval, utrujenost, čas za posteljo in spanje. 

Spust proti Ljubelju

OSOJSKO JEZERO - 25. 6. 2019 – Zjutraj sva bila kar hitro pokonci. Odpeljala sva se skozi tunel, pokazala na drugi strani dokumente, nadaljevala proti Borovljam, sledila navigaciji v smeri Beljaka in Osojskega jezera. Ob jezeru sva nadaljevala do izbranega kampa nad krajem Osoje. 

Ideal camping

Ideal kamping je bil naziv, ki je obetal dobro izkušnjo. In res sva kmalu videla, da ne bova razočarana. Izbrala sva si parcelo blizu jezera, parkirala, postavila stole in vse, kar je potrebno za bivanje. Seveda sem šel tudi preizkusit vodo, zaplaval naokoli, prav super je bila. Dan je mineval v ležernem razpoloženju. 

Plaža

Popoldan sva skočila na kolo, se odpeljala v smeri Prefelniga, preskočila na kolesarsko pot, ki naju je popeljala ob močvirju. Seveda sva ob tem iskala zaklade. No, iskal sem jih jaz, Živa pa me je milostno čakala. Je bilo pa vroče. Poletje je dobro zakorakalo tudi v te konce. Krog sva zaključila in se vrnila v kamp, skok v vodo je bil obvezen. 

Kolesarski izlet

Pozno popoldan sem se odpeljal do Osoj, ob cerkvi nekaj časa neuspešno iskal zaklad, potem pa končno le zagledal pravo mesto. Vpisal sem se in pohitel nazaj, da me le ne bi Živa predolgo čakala. Ob večerji so naju presenetile račke, ki so prišle pogledat, kaj se dogaja. Bile so prava atrakcija, tudi midva sva bila navdušena. 

Račke

OSOJSKA POT SKOZI SOTESKO – 26. 6. 2019 – Ker sva že od dneva poprej vedela, da so dnevi vroči, sva si za današnji dan izbrala pot skozi sotesko. Ta se je začela le nekaj korakov stran od vhoda v kamp, ki nama je te dni nudil prijazno mesto. Sprehodila sva se po poti, spregovorila nekaj besed z domačinkama, iskala skrite zaklade. 

Soteska

Vstopila v ozek usek po katerem je tekel potok, poskakoval preko oblih skal, poraslih z mahom, iskal najboljše prehode. Tudi kakšen slapič naju je razveselil. Sledila sva poti, preko vode so pomagali leseni mostiči. Soteska se je počasi razširila, skozi smrekov gozd sva prišla na cesto in na drugi strani zagledala jezero. 

Pot skozi sotesko

Tauernteich je počival v tišini, nekaj obiskovalcev na njegovih bregovih je ni motilo. Šla sva okoli njega, na drugi strani sledila smeri proti kraju Untertauern, pa po nekaj najdenih škatlicah zavila nazaj. Da ne bi hodila po isti poti, sva šla malo nižje, ujela na spodnji makadamski cesti lep pogled na Osojsko jezero, stopala mimo gozdarjev. 

Tauerntaich

Malo naprej sva se znova priključila poti skozi sotesko. Tokrat ni bila več tako samotna, pohodniki so se vzpenjali po prijetnem hladu navzgor. Vrnila sva se v kamp, šla zaplavati, uživala v prijetnem brezdelju. Proti večeru Živi do bicikliranja ni bilo, zato sem se sam odpeljal na krajši izlet. 

Osojsko jezero

Vozil sem do kraja Tiffen, tam najprej obiskal slap na rečici pod cesto. Nato pa po precejšnji strmini sopihal do cerkve, ki so jo zgradili na manjši uravnavi sredi strmega brega. Našel sem tam skriti zaklad, raziskal okolico, nato pa užival v strmem spustu navzdol. Šibal sem proti kampu, parkiral in kaj kmalu še zadnjič ta dan skočil v vodo. 

Župna cerkev v Tiffnu

TÜRKENKOPF – 27. 6. 2019 – Dopoldne je minilo v zadnjem skoku v vodo, pospravljanju stvari in slovesu od Osojskega jezera. Bilo je kratko, toda prijetno, sem bil prepričan, da se tudi Živa strinja. Peljala sva se proti Celovcu, nadaljevala v smeri Železne Kaplje in pred njo parkirala na začetku ferate Türkenkopf. 

Prvi metri vertikale

Trojica je ravno pospravljala opremo, počasi so odhajali. Midva sva se šele pripravljala. Upal sem, da je stena v senci, vendar spodnji del, kot sva kmalu videla, ni bil. Dan je bil vroč, vremenoslovci so napovedovali enega najtoplejših dni tega poletja. Pred začetkom sem Živo vprašal po tekočini in rokavicah, pa je le zamahnila z roko. 

Pogled navzdol

Z najstnico se ni prepirati, zato sem popustil in vstopila sva. Pa je vroči začetek Živi kar hitro popil moči, zato je bilo tudi nadaljevanje težje. Seveda sem ji odstopil vso mojo vodo in jo ob vzponu spodbujal. Na srečo sva se soncu počasi skrila in vročina ni bila več tako huda. Splezala sva preko težavnih delov, sedaj so se zadnji odseki zgolj še vlekli, utrujenost je pripeljala naveličanost. 

Počitek

Še prečenje, ki ga kar ni hotelo biti konec, slika na razglednem vršičku visoko nad dolino, nato pa spust mimo ostankov gradu navzdol. Sam sem si še namočil noge v mrzli reki, neuspešno prepričeval za takšno osvežitev Živo. Nato pa sva znova stala pri avtodomu, pospravila opremo in se odpeljala skozi Železno Kapljo proti Jezerskemu vrhu. 

Pogled na izhodišče z vrha

Vožnja je minila brez zapletov, že sva se ustavila pri slatini na Jezerskem. Natočil sem vodo, se poslovil od Žive. Meni je bilo lepo, kot vedno, ko sva skupaj, sem komaj uspel ujeti misel, nato pa je že odšla. Odpeljal sem naprej proti domu, upajoč, da je bilo tudi njej v redu. In da še kdaj, mogoče že kmalu, tako skupaj kam odrineva.

Pogumna punca ...