Špic in sprehod

Dan je treba izkoristiti. Tako ali drugače. Sem si rekel, ko sem zazehal v jutro na Jezerskem, prav tam, v središču tega kraja sredi gorskih nebes. In nato stopil na pot, omejen s časom zgolj do znane špičke. Ki ji je ime dal kmet Žmitek, nekoristni skali sredi očitno njegovega sveta. 

Pogled proti Storžiču

Sedaj je toliko bolj obiskana, hiter cilj, zgolj toliko, da se predihaš, užiješ nekaj samote, razgledaš, delaš cilje o tem kam in kako. Tudi v pomladnih dneh, ko so prve rože odcvetele, dale prostor drugim barvam, zelenemu ogrinjalu smrek ob poti, prvim regratovim cvetovom, lapuhovim listom. 

Polžja pot

Slinarju, ki je hotel bog ve kam. Počasi in odločno, celo rožičkov ni skril, ko sem njegovo podobo ujel skozi objektiv. Komaj sem se dobro ogrel, na poti mimo cerkve in župnišča, ter seveda nekoliko višje znane kmetije, že sem stal na najvišji točki. Preveril, če je vse kot mora biti, se seveda razgledal, saj se vidi vse naokoli. 

Virnikov Grintovec

Do bližnjega Virnikovega soseda bo treba tudi enkrat, vršaci Grintovcev na drugi strani doline so bili še beli. Nekaj ujetih spominov, za nekoč, nekje. Da grem tokrat malo po svoje navzdol, je bil sklep, sprejet kar tako, prav tam. In sem šel. Na drugo stran navzdol, po mestoma bolj, mestoma manj vidni stezici. 

Ajda in Kali

Da bom prišel prav sem vedel, tam mimo svetega Ožbolta se izteče. Pa sem že prej zavil, malo po svoje, da sem hitreje prišel. Saj dogovor je vendarle dogovor, ni lepo zamujati. Še posebej, če te čakata Ajda in Kali, sprehod z njima je vedno nekaj posebnega. Trenutki bližine, pogovori, koraki mimo igrišča proti jezeru, razigrani smrček. 

Le kaj je zagledala?

Posamezna srečanja. In oblaki, ki so na koncu iz sebe stisnili nekaj kapelj. Zgolj toliko, da so pokazali, zakaj so na nebu. Obrnila sva pri sv. Andreju, šla po isti poti nazaj. Kali je čutila, da se vračamo, dom je bil vedno bližje, hitela je, kar se da. Dan je bil prav takšen, kot se zagre.

Jezero