Tri generacije

Pot je lahko dolga. Ali kratka. Nekaj vmes. Lahko se strmo vzpenja ali pa zgolj zložno poboža pokrajino, kot nežna roka sveže pečeni kruh. Izbrali smo takšno, kot smo želeli. Za današnji dan, umirjeno, tri generacije. Odhod je bil nekaj posebnega. Že tolikokrat obiskana smaragdna voda začetka neke dolge zgodbe vedno navduši. 

Smaragdna voda

Pogled proti sivim stenam pod katere smo imeli namen poromati je bil hiter, treba je bilo stopiti v korak. Združitev generacij, pravično razdeljenih, kot se zagre, saj ni mešati jabolk in hrušk. Pa vendarle. Besede so se le našle, misli so si bile blizu. Ko smo malo zašli, zgolj zato, da smo dobili pravi zagon. 

Jesen

Našli kočo, ki je nekoč morebiti dajala zavetje, danes pa jo samota počasi razjeda. Travnike, kjer sta dekleti nekdaj v belino rezali zavoje. In se le malo višje spraševali, kje se najde toliko poguma, da se odženeš v globino, negotovost. Stopili smo naprej, pot proti Tamarju bi površni obiskovalec hitro opisal kot dolgočasno. 

Skakalnice

Toda če odpreš oči, predvsem pa dušo in se prepustiš spominom, je toliko videti. Jesenske barve, belo pot, razdrapane soteske, kamnite špice. In na koncu, kot za piko na i seveda, travnik s kapelico in kočo. Za katero smo zgolj slutili lepe vrhove, oblaki so jih zavili v puhasto sivo vato. 

Dekleti

Tam pod ostenji Ponc je iz stene po zeleni preprogi tekel slap, se zlival navzdol po kamniti poti, nemirno iskal pravo strugo. Živa voda, sva se smejala z mladostjo, prav pod steno. Na mestu, kjer bistra tekočina pride iz tal. Nato pa že hitela navzdol, da ujameva ubežnici. Pa sva jih na koncu prehitela. 

Slap pri izviru Nadiže

Znova smo se dobili pod vedno bolj oblačnim nebom, na robu letalnice. Dolina je postajala otožna, prav takšni smo bili tudi mi. Ko smo izbirali navzdol pot, ki je mirna, jesensko zaspana, med pisanim listjem, tja proti zeleni vodi, izhodišču, poti domov.

Domov