nedelja, 23. september 2018

Nad Crikvenico

Vikend na morju. Ajda je še spala v svojem kotičku avtodoma, dogajanje dne poprej, začinjeno z dolgim večernim sprehodom, jo je nedvomno še vedno držalo v svetu sanj. Iz kampa v Selcah sem odpeljal pod oblačno nebo, v Crikvenici zavil na stransko cesto, se kmalu po labirintu ljubezni pridružil cesti do Triblja. 
Kamnita pot
Hitro našel pravi odcep. Prislonil moje zguncano kolo na mlado drevo. In sledeč stezi hitel do razcepa, od koder je bilo do sv. Kuzma zgolj nekaj korakov. Ostanki kapele, postavljene menda nad večjo cerkvijo kažejo na dobro izrabo prostora in predvsem njegovo reciklažo. Vrh nekaj metrov višje pa na nedvomno veliko prisotnost mogočne sile, kako jo poimenujemo sploh ni važno. 
Sv. Kuzam
Skakanje iz skale na skalo, s kamnite piramide se je videlo daleč, na morje, kamnite hrbte na drugi strani. Jezero v Triblju, tujek sredi krajine. Hiške, nekatere v ravnini, druge visoko v bregu, kot bi jih nekdo tja pripel. Nekaj razmisleka, preračunavanje potrebnega časa, odločitev. 
Tribalj
Steza je dobro vidna, koraki so nanjo risali neko nevidno, edinstveno sled. Ni šlo veliko navzgor, prav tako ne veliko v drugo smer. Malo sem in tja, ob razmisleku, tihem pogovoru. Danes je to mogoče. Postal sem ob križu, gledal proti Crikvenici, Selcam, premičnemu domu. 
Kavranova stena
Oblaki so viseli nad menoj, vse temno, sivo. Le tam proti morskemu obzorju se je kazal ozek pas vzhajajočega sonca. Hiter obrat in vračanje, hoja po vrhu kamnitega hrbta, grmički žajblja. Dežja ni bilo, prav nič se nisem pritoževal zaradi tega. Koraki po kamenju, čas se je iztekal. 
Oblačno jutro
Zadnji razcep, možnosti za raziskovanje kdaj v prihodnosti. Nenavadna goba, spust, zadnji zavoji skozi gozd, kolo. Prazna zračnica nič drugega kot zgolj nov izziv. Za pravočasno vrnitev na zaspani zajtk, zadnji skok v morje, slovo, prav nič klepetavi odhod proti domačemu privezu.
Je s tega sveta?

Ni komentarjev:

Objavite komentar