Naokoli

Včasih ni treba prav veliko. Zgolj toliko, da stopiš na pot. In potem greš, dokler ta teče, dokler ne prideš naokoli, vse do izhodišča. Kaj vse vmes doživiš, pa je odvisno predvsem od tebe samega, vsekakor pa čisto drugo vprašanje. Tako smo si zamislili pot tokrat z dekleti in prav tako smo tudi šli. 

Prvi pogled na otok

Okoli jezera. Tistega z otočkom, cerkvico na njem. In menda najboljšim sladoledom na svetu. Kar smo preizkusili. Seveda kasneje, nekako za nagrado. Pa saj je treba vendarle začeti, kjer je prav, nič prehitevati. Štiri kolesa in še kaj zraven smo zasidrali pod gradom, stopili skozi ulice Bleda do sv. Martina, se spustili na sprehajalno pot, ki objame jezero. 

Na poti

Tam ne moreš biti sam. Sprehajalci, kolesarji, takšni in drugačni pohodniki, množica jezikov. Naše besede smo zamešali zraven, redke, pa vendarle. Se prvič zazrli v podobo raja. Pod modrim nebom, snežno belimi oblaki. Ko smo v regatnem centru sklenili, da mora biti na današnji dan sladoled nekaj posebnega. 

Jezero in gore

Zato smo zgolj zavihali nos nad ponudbo, nič kaj prijaznim odgovorom, šli naprej, do Zake. Kjer so se pokazale gore. V daljavi, visoki kamniti zid. Budile spomine. Pletne so drsele po jezeru, otok je bil njihov cilj. Mi smo ga danes zgolj gledali, stopali naprej, pod Belvederom, Vilo Bled. Prestižna prav takšna ostajata, lokvanji ob obali, zgolj tukaj. 

Pod Belvederom

Grad na mogočni skali, visoko nad vodo, vzvišen nad sodobnimi obiskovalci. Postanek pri sladoglednici, kot so poimenovali mesto s sladoledom nenavadnih okusov. Vrsta je kazala, da je hladna dobrota tu res nekaj posebnega. Izbira je bila hitro sprejeta, osvežitev v roki. Šli smo naprej, ali nazaj, saj pri kroženju res ne veš, kako bi pravzaprav rekel. 

Proti SladoGlednici

Kakorkoli, prišli smo prav. Točno tja, od koder smo krenili. Bogatejši za lepo popoldne, skupno vandranje, pravo doživetje. Kako malo je včasih treba, da bi bil dan lep.