Nanos

Nanos je bila njuna izbira. Želja, ki je očitno tlela že dlje časa, ponovitev zgodbe izpred dni. In je potrebovala nekaj časa, da je dozorela. Ko sta brez večjih zadržkov prikimali. Se zjutraj na parkirišču pri Razdrtem še nekoliko zaspano ozrli v hrib nad nami. Vetrnica nam je lenobno pomahala v pozdrav, ko smo zagrizli v breg. 

Sveta Trojica

Skozi gozd se je dvigala strma pot, utrujenost je naraščala, počitki so bili obvezni. Melišča so nosila kamenje, ki so ga stene izvrgle. Strmina je za trenutek nekoliko popustila, končno smo stopili na plano, pod nami so se odprla prostranstva, nad nami skalnat svet. Kraljestvo gamsov, dva sta stala na robu visoko, zvedavo opazovala pisano druščino vzpenjajočih. 

Zvedava opazovalca

Sonce je zarisalo krog svetlobe na travnike v daljavi, pričaralo nasmeh na obraz. Nekoliko kisel, kot sem izvedel, pa vendarle. Suhe prepišne trave so nas pozdravljale, izvili smo se na vršni greben, mimo oddajnikov prišli na razgleden rob. Ali je to najvišja točka ali ne, nas ni zanimalo. 

Proti vrhu

Važno je bilo, da vidimo daleč, si vzamemo čas. Za počitek, nekaj besed, sporočilo v dolino, kratko misel ali dve. In nato korak navzdol, tja proti Hieronimu, ki je bil dekletoma še kako znan. Tu mimo smo hodili, sem takoj izvedel. Na dolgi učni poti za življenje. Pomahali smo torej staremu znancu, po stezi sredi strmih trav stopali navzdol, do gozda, travnikov. 

Utrujeni

Koraki so si sledili, pogledi ostajali zadaj, srečanja so bila sedaj bolj redka. Kaj raste ob poti, je povedala Živa. Pegasti badelj, zdravilna rastlina. Ona že ve, sva si mislila z Ajdo in zamišljeno stopala naprej. Zadnji spust, nov pozdrav vetrnice, tokrat nekoliko počasnejši. 

Sv. Hieronim

Še zadnji pogled na pot, obiskani vrh, nato pa nad hrupno cesto prehod do parkirišča, našega doma. Ki nas je tudi tokrat zvesto počakal, nato pa prav hitro, kot je bila želja, odpeljal po sivi cesti proti domu.

Vetrnica