nedelja, 20. maj 2018

Vremščica

Dan je nežno potegnil svetlobo preko kamnitih hiš, starega trga s tehtnico in kamnitim vodnjakom. Zbudil nas zaspane duše, ki smo krmežljavo pogledale skozi okna, ugotovile, da je čas za odhod. Po cesti mimo kamnitih hiš, do roba kraja in naprej v gozd. Senčna pot nas je peljala proti cvetočim travnikom. 
Na poti
Pisani hrošč je lezel na svoj prvi današnji cvet, jaslice v duplu drevesa so bile še izpred dni. Na robu poletja so se barve razlile po zelenih pobočjih, svetile s kapljicami jutranje rose. Rumena, vijolična, bela. Nekatere skoraj odcvetele, druge v najlepši obleki, tretje so šele prihajale. 
Skuštrano drevo
Bel oblak na modrem nebu se je ugnezdil ravno nad vrhom. Samotno drevo, dolga dolina, nov vzpon, vedno lepši razgledi. Mlade vejice brinja in prav takšne jagode ob starih, ki se še niso obletele. Zadnja strmina, steber na najvišji točki. Ki označuje razglede, da veš, kam usmeriti pogled in kaj začudena duša vpija. 
Narcisa
Kajti vidi se daleč in še naprej. Do bližnjih sosedov in oddaljenih strmali. In mesta, kjer stoji cerkvica sv. Urbana, tam na robu, od koder gredo poti zgolj še bolj strmo navzdol. Pa ni samo cerkev z zvončkom pravih želja tista, ki pritegne. Okoli nje je še vse kaj videti. Frančiškovo zavetišče, Marijino kapelo, vse smo obhodili, pogledali, si zapisali v spomin. 
Na vrhu
Kajti prav je, da tam ostane, za dni, ko nas tu ne bo. Smo si rekli in se preko vrha znova odpravili navzdol. S postanki seveda, saj na takšnih cvetočih njivah ni, da bi kar hitel. Pa tudi pot ni bila dolga, šli smo kar po isti, saj volje za pravo kroženje ni bilo. In saj vedno na isti poti, obrnjen v drugo smer, vidiš toliko novega. 
Sv. Urbanh
Kar prej sploh nisi opazil. Ali pa se ti ni zdelo pomembno. Pa vendarle je. In zato je prav tako. Znova so bile tu kamnite ograje, prav takšne hiše, trgi. Zavzeto smo jih gledali, nato pa stopili nazaj, do našega štirikolesnika. Ki nas je odpeljal prav tja, kamor smo želeli. Domov.
Dolina

Ni komentarjev:

Objava komentarja