sreda, 02. maj 2018

Polari

KONČNO PROTI MORJU – 28. 4. 2018 – Zime je konec, vedno bolj je toplo, poročila iz morja so kazala slike, ki so vabile. Tako smo z Majo in Ajdo pomahali Živi, ki je tokrat ostala doma, ter se odpeljali proti Primorski. Na cesti gneče ni bilo, meni pa se je poznalo, da sem prejšnjo noč spal bore malo. 
Cerkvica v Buzetu
Tako sem pri Črnem kalu imel vsega dovolj, poslušal pametni nasvet in zavil na znano parkirišče pred vasico Rožar. Bilo je mirno, kot bi mignil me je zmanjkalo. 

POLARI, SPREHOD V ROVINJ – 29. 4. 2018 – Jutro je bilo še zgodnje, ko sem se zbudil, počasi sta vstali tudi dekleti. Odpeljali smo se proti Kubedu in naprej meji pod kraškim robom. Prvi postanek je bil v Buzetu, kjer je do zaklada odšla z menoj Ajda. 
Polari
Brez težav sva ga našla, nato naredila še nekaj korakov do bližnje cerkvice in se vrnila na zajtrk, ki ga je med tem pripravila Maja. Po njem smo z vožnjo nadaljevali proti sv. Lovreču, kjer je sledil nov postanek in pri iskanju izginule škatlice pomenek z otrokoma in njunim očetom. 
Obala
Čakal nas je še prehod skozi Limski kanal, vožnja do kampa in iskanje ustrezne parcele. Prva nam je bila še kar všeč, toda druga je bila boljša. Zato smo se prestavili, nato pa seveda udarili šprint do vode. Je topla, slana ... mokra? Treba je bilo iti pogledat. In sploh ni bilo slabo. 
Rovinj
Seveda sem takoj, tradicija, našel bojo, ki mi je bila za cilj. Kaj eno, celo dve. In sem krožil med njima. Sledila je nirvana, dolce far niente bolj natančno. In po njej ponoven skok v vodo. Vseh treh. Čofotanja je bilo kmalu zadosti, na nogah so pristali sandali, po obalni poti smo stopali proti Rovinju. Sam sem jo mahnil še naprej, do bolnišnice in obale, s katere je prav lep pogled na mesto.
Večer
Nekaj sekund sem užival, nato pa ob morju odšel do ozkih mestnih uličic, običajnega vrveža, pisanih luči. Do ponovnega snidenja, odhoda ob obali, skozi temno noč, proti domu. 

DO PULE IN NAZAJ – 30. 4. 2018 – Jutro me je srečalo na kolesu. Ubiral sem ceste proti Balam, zavil v smeri Vodnjana, pred njim izginil v razcepih stranskih poti, glavnih cest, vse do Fažane. 
Bale
Kjer sem med oljkami brskal za škatlico, nato pa odbicikliral proti Punti Christo. Mimo ene od obalnih trdnjav sem prišel do konca sveta, kjer je zrasel očitno nek samosvoj pristan. Odmaknjen, pozabljen, z valovi, ki butajo v skalno obalo. Bicikliral sem do Štinjana in se vzpel do trdnjave Monte Grosso. 
Rdeči križ
Počasi jo prerašča zelenje, se nato odpeljal proti Vallelungi in tam v razgovoru z varnostnikom izvedel, da si čas preganja tudi z lovljenjem kač. Zanimiv hobi. Ker mi kače niso ravno najljubša živalska vrsta, je jasno, za koga sem navijal. Odpeljal sem se do morja, opazoval dela na mostu na manjši otoček, malo pogledoval proti dimniku sredi naselja. 
Mandrač pri Fažani
Škatlica, ki je čisto na vrhu, je bila daleč previsoko. Brcal sem nazaj iz ograjenega območja, varnostnika nisem videl. Mogoče je zadremal ali pa lovil nekje v okolici novo kačjo trofejo. Vzpel sem se do Fort Munide, zanimive krožne trdnjave, v nekdanji cisterni za vodo obstal na robu globine, nato pa še s te strani pogledal v zrcalo dneva. 
Trdnjava nad Punto Christo
Toda pred menoj je bila sedaj odločitev. Nazaj ali naprej. Dan je bil še mlad, sporočilo iz domačih logov jasno. Časa je dovolj. Zato sem se odpeljal proti Puli, se ustavil na železniški postaji, ob Areni, peljal mimo Zlatih vrat in pri Fort Casoni Vecchi dokončno obrnil. Iskanj sem imel zadosti. 
Punta Christo
Utrujenosti sicer še ni bilo, dan se je komaj prevesil v drugo polovico, toda enostavno sem imel vsega zadosti. Zapodil sem se proti obvoznici, ob njej našel še eno škatlico, nato pa pred Fažano ugotovil mojo napako pri izračunu koordinat uganke. Klic v sili je rešil težavo in povzročil ovinek nazaj. 
Zlata vrata
Sem kar malo zavijal z očmi, ko sem ugotovil, da sem se mimo končnega mesta peljal že dopoldan. Postanek v Peroju in nato vožnja proti Mednjanu z obveznim ovinkom do dveh kažunov. Dvojčkov. Zadnja škatlica danes, čakalo me je zgolj še poganjanje pedalov proti Balam in domačemu pristanu. 
Kažuna
Vročina, vode mi je skorajda že zmanjkalo, kilometri, čas je bil, da kolo nekam prislonim. Doma sem kaj hitro ugotovil, da se bo vreme očitno kmalu poslabšalo. Cel dan doma, dekletoma je dobre volje zmanjkalo, tudi plavanje v ravno prav toplem morju je ni prineslo nazaj.
Domači pristan
Še manj je bilo želje po novih aktivnostih, plezanje odrinjeno na naslednji dan, ure so minevale, že je bil tu večer, upanje, da bo bolje. 

SEKTOR C – 1. 5. 2018 – Jutro je kar odneslo, že je bila sredina dopoldneva, ko se je le pokazalo toliko volje, da se dostojno proslavi prvi maj. Z Majo sva se odpeljala do plezališča, ob obali je bilo neprimerno bolje pribrcati do Zlatega rta kot z druge strani, Amarina, našega običajnega pristana. 
Sektor C
Ne prav zgodnja ura je pokazala svojo slabo plat, večina običajnih sektorjev je bila polna, vrvi napeljane, plezalci v steni. Ni me vleklo, da bi se drenjal, danes še posebej ne. Zato sem zavil navzdol, okoli vogala, do znanega sektorja C. Tistega, katerega nekateri sprehajalci in kopalci kljub prošnji uporabljajo za priročno stranišče. 
Na vrhu smeri Piena di Passeggiate
Hitra priprava, že sem se dvigal po steni, smer Piena di Passeggiate mi je bila znana, kot bi mignil sem bil na vrhu, jo ponovil, nato pa dvakrat še sosednjo smer, ki še vedno nima imena. Težavnost je podobna, solidni štirici sta ravno pravi za ogrevanje. Ko je prišel še starejši italijanski par, sva se premaknila pod desni del stene. 
Desni del stene
Parco Alberato in Calcare tagliente e compatto sta mi bili znani, vsako sem splezal po dvakrat, potem pa imel vsega zadosti. Boleči prsti so kazali, da bo za prvič letos zadosti, volja pa se je tudi še vedno iskala. Vse stene so bile še vedno zasedene, krajši postanek pri trolih ni prinesel napredka, zato je sledil hiter odhod nazaj proti Polariju. 
Troli
Popoldan je bil oblačen, mrk, dvakrat sem zaplaval, manjši nesporazum ni prinesel nič novega. Dan, za katerega bi skoraj lahko rekel, da ne bi bilo narobe, če ga sploh ne bi bilo. Pa ko bi moral narediti tako malo, da bi bilo vse drugače. 
Baubau

SEKTOR B4 IN ODHOD DOMOV – 2. 5. 2018 – Zjutraj je volja bila. Ne za nadaljevanje našega bivanja, za odhod do plezališča pa že. Ob zgodnji uri so bile stene prazne, nobenega naokoli, navdušeno sem pripravil vrv, splezal Ponedeljek, nato Kičmo, nato pa obe smeri ponovil. 
Ponedeljek
Sledilo je pravo presenečenje. Očitno je alergija nekoliko popustila, volja pa ravno toliko izboljšala, da je ti smeri splezala še Maja, potem ko sem dvakrat zmazal Torek pa je ponovila tudi to smer. S tem pa je plezanje tudi zaključila, pripravljenost na varovanje pa sem dobro izkoristil. 
Prvi dan v tednu
Najprej sem se lotil Nedelje, Sobote in Petka, vsako od smeri ponovil dvakrat, nato pa prav tolikokrat tudi smer Ribež, ki je zaradi sigaste strukture in rahle previsnosti v spodnjem delu res nekaj posebnega. Seveda mi ni dalo miru in splezal sem še Sredo in Četrtek, obe ponovil dvakrat, nato pa sva se premaknila pod smeri Prljavi. 
Sobota
Začel sem pri štirki in nadaljeval do enke, vsako smer pa ponovil kot običajno dvakrat. Sedaj sem imel plezanja zadosti, po skoraj 230 preplezanih metrih in že dokaj pozni uri je bil čas za odhod proti kampu. Še nekaj besed sva spregovorila z mlado družino, ki je plezala na koncu tedna, nato pa odbrcala nazaj. 
Nad Ribežom
Sledilo je pospravljanje, priprave, skok v morje, dvakrat seveda in nato slovo. Ob dveh smo zapeljali iz kampa, peljali proti Buzetu, gneče na cesti ali mejnem prehodu ni bilo nobene. Še kratek postanek pri vetrnici pod Nanosom, nato pa vožnja do prav zares domačega pristana.
Prljavi 1

Ni komentarjev:

Objavite komentar