Valovanje

Čas je bil za pot, kaj pot, pravo valovanje. Jutro je bilo tu. Pa vendarle je bila visoko na nebu še vedno pripeta luna, sonce se je komaj pretegovalo. Doline so bile pokrite z meglo, le obronki na drugi strani Davče so se že zbudili. Tako kot očaki v daljavi, vsi beli na robu obzorja. 

Na nebu pripeta luna

Sneg je ponoči pomrznil, hoja je bila še bolj prijetna. Na znanem vrhu sem sledil markacijam, peljale so me do gozda, skozenj, navzdol. Na sedlu Pretovč se nisem ustavljal, ob robu travnika sem se dvigal proti neizrazitemu slemenu. Sledem nisem več zaupal, redko poraščena pobočja pod menoj so bila preveč mamljiva. 

Koča pod Blegošem

Nekaj zavojev, nato pa sem začel malo po svoje, malo ob pomoči elektronskih pomagal, iskati pot. Ta me je pripeljala do Slugovega griča, od tam pa skozi gozd proti križišču. Sedaj sem vedel, da nisem daleč, zgolj ovinek ali dva po pristopni smučini in že sem skozi okno koče motril, če je v njej kaj življenja. 

Vrh

Nekaj radovednih oči me je opazovalo skozi zabrisano steklo. Samote sedaj ni bilo več, hrib je priljubljen, to je bilo jasno videti. Med pozdravi sestopajočih sem se vzpenjal po strmini. Vršno pobočje, nad bunkerjem, je že ponujalo čudovite razglede vse naokoli. Postal sem ob stolpiču, uperil pogled na prehojeno pot. 

Pogled k sosedu Poreznu

Prav takšna me je čakala še nazaj. Zato sem se zgolj javil, nato pa že zapeljal navzdol. Pomrznjeni sneg, tresenje. Treba je bilo najti pobočja, kjer smuči ob toploti preteklih dni še niso globoko zarezale svoje sledi. Malo po gozdu, malo poseki, sem pripeljal do koče, švignil mimo.  

Sence

Bežni pozdravi, vožnja v smeri Slugovega griča in nad njim vzpon na Smoletovše. Sedaj mi je bilo dosti bolj jasno, kje sem zgrešil pravo pot zjutraj. Na Črnem vrhu sem počakal, srečanja, s prijatelji, nato sva odsmučala navzdol. Ravno prav. Sneg je bil na vrhu odpuščen, zavijalo se je z nasmehom od ušesa do ušes.

Zavoji na ugaslem smučišču