Pomladni Zvoh

Na robu večera sva stopila na sneg. Čeprav pomlad prihaja in so bila pobočja Kržišča skorajda bolj kot s snegom posuta s telohi, je bila snežna odeja še zvezna. Nad Kriško planino so se zgrnili oblaki, padle posamezne kaplje, dan je bil prav takšen, kot misli. Te so švigale, besede prav tako. 

Kržišče

Nekoč bi ne mislil, da je kaj takšnega sploh možno, danes samo zbegano stojim in gledam. Ne da bi tega ne poznal. Toda mislil sem, da je ostalo daleč za menoj, varno zakopano, nikoli več videno. Vse prej kot to ... Smuči so drsele, mokra plast je včasih zdrsnila. Svetloba je presevala skozi oblake, sledi zlatih niti so se širile vse do zemlje, nevrednih ljudi. 

Presevanje

Mimo Doma sva se vzpenjala pod pobočja Krvavca, sledila osamljeni pristopni smučini za rob, proti vrhu. Dve brenčeči muhi sta rinili navzgor, za seboj puščali smrdečo sled. Vsak ima svoje veselje, zagotovo, tu se ne da nič narediti. Odmislila sva jih, se nasmehnila, nato pa z vrha spustila nad Njivicami pod Zvoh in zagrizla še v zadnji breg. 

Vrh Krvavca

Oblačnost se ni trgala, vse je bila sama sivina. Odpirali pa so se oblačni pogledi, na kraje, ki jih poznava, griče, ki sva jih že obiskala. Na ljudi, ki jih pogrešava. Kdo bo prvi, je bilo nesmiselno vprašanje, skupaj sva stala na vrhu in se čudila lesenemu štrclju, ki je silil iz snega. 

Proti Zvohu

Končno sva odprtih ust ugotovila, da je to očitno vrh križa. Letos je snega res skorajda preveč. Budili so se spomini, Kalški greben, žleb proti Dolgi njivi. Zavoji v mokrem snegu, navzdol proti sedlu, dolgo prečenje pod Krvavec, spust naravnost na Kriško planino. 

Kalški greben

Strmo pobočje, vedno večje kopnine so kazale, da se bližava snežni meji. Iz planine sva se ob telohih vračala proti Jezercem, parkirišču, zadnji zavoj, že sva bila pri avtu. Večerilo se je, dan je ugašal. Kot že tolikokrat, morebiti še bo. Vprašanje je zgolj, za koga ...

Proti Kriški planini