Nad Čemšenikom

Pomlad je prišla. To je dejstvo, ki ga lahko opazi seveda vsakdo. Ptički pa rožice, vse poganja, vse zeleno, nekaj je v zraku. Kaj točno se alergiki in romantiki ne bi nikoli strinjali, toda saj niti ni važno. Bolj pomembno je, da sem hišnega posteljnega klopa premaknil na sveži popoldanski zrak. 

Pomlad

Kar ji je nedvomno koristilo, čeprav tega ne bi nikdar priznala. Še posebej takrat, ko se ji je moja obljuba, da bova le malo zaokrožila, začela pretirano vleči. In so Kokra, v kateri se je odsevalo sonce, dolina daleč spodaj, zeleni travniki in majhne škatlice v podobi hišk, izginili za gozdnim parobkom. 

Za vsako težavo rož'ca rase

Le še stara kamnita koča je stala tam, snežena pobočja Krvavca so odsevala na modrem nebu. Toda kaj morem, če je od prvega travnika, kjer sva občudovala trobentice in pogrešala vijolice, do Kremsa še tako daleč. Po dolgočasni kamniti cesti. In da se šele nad njim začne tista prečka proti Čemšeniku. 

Stara koča

Ki pa se je danes tudi meni zdela prav dolga, zapuščena in komaj kaj shojena. Korak nad prepadnimi pobočji pa mora biti zanesljiv. Na opozorila je le prhnila, čas, ki si ga je zamislila, sva prekoračila, volje ni bilo prav nobene. Pogledi je niso več privlačili, hotela je domov.  

Dolina

Pred kočo, ki je trdno zaprta ob koncu praznikov samevala, sem se začudil. Nove poti so prerezale pobočja sem in tja, visoko pod znane vrhove. Rane so bile videti sveže. Odvrnil sem pogled, pomagati nisem mogel. Spustila sva se navzdol, stopala po kolovozu proti potoku, ga prečkala, dvakrat. 

Čemšenik

Nato pa cesto zapustila malo nad krajšo sotesko, v kateri voda teče preko manjših skokov, in se izteče prav tam, kjer sva svojo pot začela. Počasi se je mračilo, dan se je poslavljal, sedaj sem se tudi sam strinjal. Čas je bil za odhod domov. Pred nama je bila zavita cesta, prav tista, ki sva jo prej gledala z visokega razgledišča.

Potok v soteski