Možic

Zvezde, ki so celo noč bedele nad Soriško planino, so zjutraj svojo nalogo predale soncu. To se je privalilo na nebo, poslalo svetlobo, prvi obet toplote. Pobočja nasproti Dravha so še imela sneg, sredi njega velike kopnine, ostankom zime so res šteti dnevi. Tudi drugi griči okoli so imeli vrhove kopne. 

Snega je vedno manj

Nižje je sneg še vztrajal, toda z vsakim dnem ga bo na pobočjih manj in manj. Že zgodaj je bil ojužen, občasno je zgornja plast zdrsnila, hoja je bila naporna. A vsak korak pripelje višje, proti sončnemu robu, razmisleku. Vrhovi so se kar ponujali, odločitev ni bila enotna. Naravnost navzdol, nasvidenje. Tudi prav. 

Pod Možicem

Stopal sem proti Možicu, valoval gor in dol, mimo brezen in velikih vrtač. Na njihovem robu sem razmišljal o človeku, tako varljivi velikosti, pazil, da ne zdrsnem. Še vršno pobočje, sonce se je opiralo vanj kot v platna velikanske jadrnice. Nekaj metrov pred kovinsko bunko na vrhu sem smuči snel. 

Črna prst

Pogled naokoli, čudoviti razgledi, mir. Tišino je zmotilo glasno govorjenje v smeri Slatnika. Olajšalo odločitev. Za danes bo dovolj, naj počakajo ostali vršički na naslednje leto. Saj bodo še prilike, nove in nove. Če ne za nas, pa nekoga drugega, ki bo stopal po sledeh, ki jih že zdavnaj ne bo več. 

Šopek

Vračal sem se vse do kuclja na robu, v katerega skalnem zavetju sem našel dovolj mirnega prostora za pripravo smuči. Prečenje proti gozdu, iskanje najboljših prehodov med debelimi bukvami, vse do znanega pobočja nad Litostrojsko kočo. Seveda so bili tu zavoji v južnem snegu najboljši, le na kopnine in kakšen kamen, ki tako rad spomladi že gleda izpod snega, je bilo treba paziti. 

Pred spustom

Preskok na smučišče in po njem do roba parkirišča. Hiter pogled nazaj. Da bi hodil še enkrat, gledati, kako na vrhovih rastejo žafrani, me res ni imelo. Nasvidenje Soriška planina, se vidimo naslednje leto.