Črni vrh

Dež je komaj slišno škrebljal po strehi in prelagal začrtano pot. Toda oblaki nad Selško dolino so imeli luknje, skoznje je presevalo nekaj večernega sonca. Hudega ne bo. Zrak se je umiril, do roba snega je bilo le nekaj korakov. Belo pobočje, temne smreke, grožnja poslabšanja. 

Oblaki

Travniki okoli visokih kmetij so bili večinoma kopni, visoki parobki nad njimi so imeli še nekaj beline. Tam, kjer so še nedavno vriskali smučarji, je bila prva zaplata trave. Pomlad prihaja, še malo in snega ne bo več. Takrat bo treba vzeti proviant, oditi na cvetoče travnike, leči v travo, zapreti oči in vpijati toploto. 

Luknja

Srce se bo umirilo, čas za pogovor, nova obzorja, takrat enostavno vse teče bolj počasi. Danes je bilo še drugače. Na Črnem vrhu, pri koči reševalne službe je bil zapovedani obrat. Že so smuči prvič zarezale v mehak sneg. Toda podlaga je bila trda, peljalo se je z užitkom, klasična pomladanska smuka. 

Smuka

Prekinitev ni bilo, levi in desni zavoji so si sledili po strmini. Na meji med zimo in pomladjo sem se odločil, da enkrat ni nobenkrat. Ozrl sem se navzgor, zagrizel v breg, prav tam, čez prvo strmino. Misli so hitele po svoji poti, pustil sem jim prosto pot, ustvarjale so svoje zgodbe. 

Pred poslabšanjem

Takšne, ki koga lahko prestrašijo, drugega začudijo, zatorej naj ostanejo tam, kjer so bile zapisane. Okvir iz smrek je vseboval nezemno sliko žareče beline, dvigala se je višje, rdečela. Porezen je zagrnil oblak, iz neba so padala pomrznjena zrna. Znašel sem se sredi zime, kot bi čas zavrtel nazaj, sivina se ni umaknila. 

Tisti oblak

Na vrhu sem obrnil, svetlobe je bilo manj in manj. Mudilo se mi ni več, potopil sem se v mrak, zavijal proti desnemu pobočju, komajda zgrešil nastajajočo luknjo, kjer je toplota spodjedla sneg. In se že čudil naključju. Brez dogovora se je že drugič zgodilo, da smo se s prijatelji srečali tu. Le kaj je na tem kraju, da nas privlači, le kaj, da večeri niso nikdar samotni?

Zardevanje