Tourennacht 2018

Sam sicer nisem ravno privrženec množičnih srečanj ali pohodov. Prav nasprotno. Toda povabilo prijatelja iz Avstrije, ki je prišlo že tretje leto zapored, me je ob obetu dobre družbe premamilo. Tourennacht na Tromeji vsak četrtek privabi na pobočje smučišča po zadnji vožnji žičnice vse kar leze in gre. 

Začetek vzpona

Od najhitrejših dirkačev do tistih, ki komaj sopihajoče lezejo po pobočju navzgor. Za Gorenjce je nedvomno pomemben podatek, da je vzpon brezplačen, restavracija pa odprta več kot zadosti dolgo, da kovance, ki bi jih sicer čez dan moral odšteti žičničarjem, zapraviš za Frančiška. Ali dva, tri ... Kakorkoli. 

Nad Sovčami

Po zboru na znanem parkirišču smo nadeli smuči in zakorakali na sneg. Nič ni bilo važno, kdo bo prvi, kdo zadnji. V dobri družbi je vzpon, podkrepljen s šolskimi počitnicami in tako poleg moje boljše polovice tudi šoloobvezno turno smučarko minil kot bi mignil, dnevna svetloba je na robu večera počasi ugašala in nato dokončno mrknila, prižgali smo lučke, da nas tisti, ki so že vijugali navzdol, ne bi povozili. 

Restavracija

Vzpona je seveda kar nekaj, toda čas je mineval. Napora je bilo vedno manj, malo smo klepetali, malo pa zgolj sopihali. Končno se je pokazala svetloba, cilj je bil pred nami. Na vrhu smo naredili analizo vzpona, z že omenjeno količino Frančiškov, v prijetni družbi. Tudi kakšna čokolada je prišla na mizo, besede so kar tekle, jezik ni bil več pomemben, vsi smo se razumeli. 

Omizje

Ura je tekla, počasi je bilo treba razmisliti o vrnitvi v dolino. Hitro smo nadeli smuči in kmalu odvijugali navzdol, izmenično menjaje leve in desne zavoje, saj se nam je konec koncev mudilo, da bi naredili še analizo spusta. Ki kot se zagre seveda mora slediti. Premigali smo vsekakor se.

Med spustom

In se imeli tudi nadvse dobro. Kar je seveda najpomembneje. Da smo ob tem razmišljali o ponovitvi, če ne prej, potem naslednjo sezono, je seveda jasno.