nedelja, 25. februar 2018

Peč iz Rateč

Počitnice se počasi zaključujejo. In ravno zadnji dan se je v Ratečah, tik pred mejo s sosednjo Italijo, pokazal v najlepši možni luči. Sonce, modro nebo, temperature, kot se za zimo spodobi. Pridružila se mi je Živa, najmlajša članica naše družine, in skupaj sva urezala pristopno smučino prav od mejne črte po travnikih navzgor. 
Nad mejo
Pri vikendih sva stopila na cesto, ki so jo zvozile motorne sani. Od mesta, kjer je očitno lastnik hrumeče zverine obupal, sta si do razcepa poti pod poseko sledili skoraj zgledno sledi smučarjev in pešcev, ena ob drugi. Ni bilo veliko razmišljati. Smerokaz, ki je obetal krajšo pot, je bil preveč mikaven. 
Najin cilj na vidiku
Sledil je vzpon skozi gozd, odštevanje ovinkov serpentin, ki jih je že pred časom nekdo umetelno po vzoru kakšne gorske ceste napisal na smreke. Odpirali so se nama pogledi na vršace Julijcev, nad nama pa so se dvigovale mogočne, v bela ogrinjala odete smreke. Na vrhu je rahlo pihalo, mraz pa je bilo, da so še misli zmrzovale. 
Bele princeske
Nekaj koči podobnega, ki že leta stoji pod oddajnikom na italijanski strani, je bilo najboljše zavetišče, ki ga je bilo možno najti. Po načelu bolje nekaj kot nič, sva ga sprejela. Čaj naju je pogrel, nato pa sva zapeljala proti poseki. Spust po njej je bil seveda čudovit, pršiča je bilo še dovolj. 
Na vrhu
Večinoma se je dalo vleči svoj podpis, pa tudi če si zavil na sledi dveh predhodnikov, ni bilo, da bi se pritoževal. Poseka se sicer vsako leto bolj zarašča, še nekaj let pa bo verjetno ponujala prav solidno vijuganje. Nekoliko previdnosti je vedno potrebno. Toda takima mojstroma zavojev kot sva midva, je bil beli puh do kolen zgolj v užitek. 
Zavoji na poseki
Do ceste je sledilo nekaj zavojev med količki, bolje rečeno debli smrek, naprej navzdol pa potem mešanica ceste in zavojev v celcu posameznih senožeti. Mladina je bila zadovoljna. In če je zadovoljna mladina, sem zadovoljen tudi sam. Bi bilo lahko kaj drugače? 
Najin podpis

Ni komentarjev:

Objavite komentar