Toti Maribor

Kar lepo je priti tja na vzhod, v mesto ob Dravo. Kjer čas teče nekako drugače, ljudje so čisto po svoje prijazni, celo sonce sveti bolj jasno. Vse je tako lepo, da si kar rečeš, da je prijaznost treba vrniti. Dati mestu en velik objem. In prav to smo naredili. Skozi center smo se napotili proti Dravi, mimo vseh pomnikov te in druge preteklosti. 

Maribor

Pa nas spomeniki danes niso pritegnili. Smo šli kar mimo, na Lent, k znani trti, ljudem, ki so lovili zimske sončne žarke. Stopili na splavarsko pot. Za nas je bil to začetek, za splavarje dostikrat konec. Če so seveda po takrat še bolj neukročeni reki brez nezgod pripluli tako daleč. 

Pri stari trti

Gneča na poti se je redčila, vedno bolj osamljeni smo bili. Le posamezni sprehajalci takšnih in drugačnih štirinožnih cuckov so nam prihajali naproti. Pa nič ne de. Saj je ob nas utripala velika vodna žila, ta daje mestu in okolici pravo življenje. Mimo splavov, ki čakajo na naslednji spust, smo prišli do otoka. 

Ukročena

Nad njim velika brana lovi energijo reke in jo razdaja potrošnim odjemalcem. Dekleta so odšla nazaj, sam pa sem ušel še malo višje, do razgledišča na reko in Hudičevih skal. Sredi gozda so balvani, prav na vrhu kuclja. Kot bi jih res neki hudič vrgel tja gor. Potikal sem se med njimi, splezal na pravcato mizo in se nič bal, da hudič pride po svoje premoženje. 

Hudičeve skale

Nato pa vrnil k reki in tako, za odpustek, ko sem se še nekaj minut navduševal nad bojda delom hudiča, odšel do kapelice na razglednem mestu nad vasjo Kamnica. Toda očitno pokora ni bila zadosti, čakalo me je, skupaj z dekleti, kar 455 stopnic do razglednega slemena Kalvarije. 

Stopnice

Mesto nam je ležalo pod nogami, tam ob cerkvici sv. Barbare smo stali in gledali v globino. Nato pa počasi, malo skupaj, malo ne, odšli nazaj proti našemu domu. Ki nas tokrat, v čast in slavo staremu letu in z obeti in lepimi željami za novo, vozi po zanimivih poteh naokoli.

Kalvarija