sreda, 1. november 2017

S kolesom po Krku in okolici

ODLOČITEV – 27. 10. 2017 - Odločitev niti ni bila tako zapletena. Vseeno pa je bila edinstvena. Ne toliko najina, kot deklet. Da ne gresta zraven. Saj sva to nekako pričakovala, potopljeni v virtualno resničnost postajata vedno bolj takšni. Virtualni. Vseeno je bil to prvi malo daljši dopust, ko sva se zvečer na pot odpeljala sama. 
Sv. Lucija (pa ne na kolesu)
Tja proti morju, Jelšanam, kjer sva parkirala nasproti šole. Pozna ura, čas za spanje, razmišljanje o načrtih za naslednje dni.

KROG – 28. 10. 2017 – Jutranji prehod čez mejo, vožnja proti mostu, Krk. Nadaljevanje poti do mesta z enakim imenom, kampa, ja, uganiti ni težko. Z imenom Krk. Naslednji dan ga zapirajo, to sva že vedela, da hočejo vse imeti prazno ob dvanajstih je bila novost. Pa naju ni vznemirila. 
Kamnite poti
Izbrala sva si eno izmed številnih praznih parcel, po zajtrku skočila na kolo in se odpeljala. Jesen je, dnevi niso več tako dolgi, ni bilo časa za obiranje. Prvi vzpon, postanek pri kapeli sv. Lucije, priprošnja za dobro pot. Bolj virtualna kot kaj drugega. Saj je vendarle danes vse takšno. 
Kup kamenja
Nadaljevanje do velikega kupa kamenja ob poti oljk, z razgledom in bogomolko, ki ga je stražila. Srečanje. In nato spust, nad mesto, naprej proti vasi Vrh. Po stranskih poteh do ostankov dvorca iz davnih časov. Kdo je tam živel se menda ne ve točno. Danes so se v njem naselili domačini z zašiljenimi smrčki in dolgimi brki. 
Kaštel
Midva jih nisva videla, očitno je bila družinica na izletu. Sem in tja je mimo pritekel kakšen martinček, to je bilo pa tudi vse, kar je dajalo življenje temu kraju. Nadaljevanje skozi Kosiće, iskala sva predvsem stranske poti, naju je pripeljalo do močvare nad Brusići. Zaraščeno žabje kraljestvo. 
Kosići
Mimo naju so brzele vasi, Brajčići, Poljica, bližala sva se morju. A sva ga bolj slutila kot videla. Mimo velikega hrasta sva po poti nadaljevala do njegovega še mogočnejšega brata. Quercus Petraea. Kar verjeti nisva mogla, s svojimi vejami je zastrl nebo. Mimo še ene lokve sva prišla do mesta, kjer sva se spet začela spuščati. 
Mogočni
Nič vesela, saj sva vedela, da gre edina pot prav tu nazaj. Toda sv. Kerševana sva le hotela obiskati. Je na tako mirnem kraju, sredi gozda, spomini izpred dni. Posedela sva, nato pa zagrizla nazaj v breg. Milohnići, Lenardići, makadamska pot se je odcepila levo, greva po njej. Je bila hitra odločitev. In naju je pripeljala prav, do Polače. 
Sveti Kerševan
In stare hiše, menda so jo žive duše zapustile že pred pol tisočletja. Kam in kako so odšle, se nisva spraševala. Saj sva zaradi napačnega pristopa pristala v trnju. Do lokve nama je manjkalo le za dober drobiž metrov, pa ni šlo več. Samo trnje, povsem neprehodno. Morala sva nazaj, naokoli, v tretje gre rado, to je seveda znano. 
Lokva
Potem spet naprej, do Pinezićev in končno morja. Strmo sva se spustila, zaliv Torkul je bil prav očarljiv. Pozdrav, presenetila sva dvojico, ki se je sredi pohoda odločila osvežiti v morju. Tudi naju je mikalo, a sva skok v slano vodo še malo preložila. Ob obali sva se zavihtela na drugo stran Pinezićev, kolesa prislonila na skalno steno. 
Bežeči modras
In se mimo mladega modrasa, ki naju ni bil nič pretirano vesel, napotila ob obali. V mirnem zalivu Japlenica sva končno zakorakala v vodo, zaplavala, nato pa se med hojo nazaj posušila. Kolesa so naju počakala, skozi vas in mimo kamnitega križa sva pripeljala do glavne ceste, se spustila v Valbisko, gledala, če bo trajekt odpeljal. 
Valbiska
Pa kar ni hotel, dan se je nagibal v večer, pustila sva ga čakati, odpeljala nazaj navzgor, pred nama je bil dolg vzpon do vasi Vrh. Tam se je končno začel spust, mrak je legel na morje, kopno, naju. Nad mestom sva prišla znova do Lucije, lepo je bedela danes nad nama. 
Večer
Spustila sva se do najinega doma. Po večerji se nama ni dalo več nikamor. Ideje o sprehodu do mesta so tako kot sonce že pred časom utonile v morju. Pa saj je tudi prav, saj bo že čez nekaj ur nov dan. 

PREMIK – 29. 10. 2017 – Ta dan je bil drugačen. Sonce se ni moglo prebiti do naju, valovi so nemirno hoteli na kopno, veter je žvižgal okoli ušes. Stezica ob morju naju je nad razbrazdano obalo peljala v mesto. 
Razburkano morje
Čeprav dandanes ni več potrebe, sva želela osvojiti mestno obzidje, na drugi strani stopiti po ozkih ulicah, pogledati v katedralo, začutiti zibanje čolnov v mandraču. Uspelo nama je, kaj ne bi. Nasmejala sva se ljudem, ki jih pri perici očitno zanima zgolj nekaj. Ena roka ni nič, ko pa jih valovita griča poboža tisoče, je to nemogoče skriti. 
Krk
Kam je nesla perilo, je bilo jasno, misel na to, kako je bilo vse drugače morebiti zgolj sto let nazaj, je neverjetna. Še zadnjič sva se ozrla na mesto, ki ga čuva sv. Kvirin in se po skritih stezicah premaknila nadenj. Čudila sva se kampu Bor, mimo katerega sva se vzpenjala proti kamnitemu zidu sredi ničesar. 
Perica
In se tam nadihala razgleda. Videlo se je daleč in še naprej. Ura se je približevala zapiranju kampa, spustila sva se v mesto in ob obali vrnila do svoje parcele. Odpeljala sva proti Njivicam in tam brez nadaljnjega parkirala na meni že znanem mestu. Kosilo je bilo pripravljeno kot bi mignil, tu ni bilo vetra, zato naju je znova zamikalo kolo. 
Na razgledišču
Skozi Njivice in po obalni cesti sva se odpeljala do Malinske, nad njo poiskala začetek pastirske poti in ji sledila. Od točke do točke nama je šlo odlično. Vas Turčići, cerkev, drevesa kot nekakšne pošasti s kopico rok, poti, ujete med kamnite zidove. In seveda ovce, kot se za pastirsko pot spodobi. 
Ob pastirski poti
Vse do križa in končne stopnje zanimivega pohajanja. Spust skozi Porat nazaj v Malinsko, kratek postanek ob obali, nato pa brcanje že skoraj v temi proti Njivicam, rdeče obzorje in domače ognjišče. Pred spanjem sem še zaplaval, ob tem zbudil morskega ježka in pozdravil vse bližnje boje. Saj ne, da bi bil prav hud mraz. Vseeno pa me je res pogrel šele vroč tuš. 
Križ

DUATOLON – 29. 10. 2017 – Jutro ni bilo pretirano toplo. Zato sva z odhodom kar malo odlašala. Ker pa sva vedela, da so cilji za danes veliki, na koncu ni bilo več kaj čakati. Odpeljala sva se nekoliko proti Omišu, nato pa se od glavne ceste odcepila v smer proti Čižićem. 
Sv. Peter
Vožnja je bila tu prijetna, srečanj s štirikolesniki komaj kaj. Na odcepu proti Rudinam sva našla kolovoz, ki naju je čez pašnik pripeljal do obale in tam stoječih ostankov cerkvice sv. Petra. Goli zidovi se stegujejo proti modremu nebu. Obok in slutnja zvonika, če si res dobro prisluhnil, si lahko zaslišal molitve izpred stoletij. 
Kit?
Skočil sem v vodo in zaplaval. Maja mi je zgolj mahala z obale, ko sem premagoval razdaljo do otoka Veli Školjić. Jure Strela. Če se še kdo spomni debelušnega dolenjskega ultra plavalnega maratonca. Sam sem mu bil vsaj v eni lastnosti blizu. In zato me tudi ni zeblo. 
Slano
Na otoku sem ugotovil, da bo treba v hiško, ki je bila glede na rjaveči čučavac očitno posvečeni prostor za cesarske zadeve. Med plavanjem nazaj so mi na misel prihajale vse grozljive zverine, ki živijo v svetovnih morjih. Z očitno dosti bolj pomembnimi opravki, saj mimo ni nobena priplavala po zalogaj v obliki mahajoče gorenjske duše. 
Ko zmanjka ceste
Posušil me je veter na kolesu, ko sva mimo blatnih solnih poljan peljala proti Klimnu. Zgolj toliko, da sva zajela zrak, nato pa nadaljevala navzgor, sprva strmo, potem nekoliko bolj položno, pa vendarle. Klanca kar ni hotelo biti konec. Hlapa, Gostinjac, nato je šlo spet počasi navzdol. Risika. 
Sv. Marak (še vedno brez kolesa)
Kratek postanek, nato še bolj strm spust do sv. Marka. Še ene ruševine cerkvice, pogled čez pečine v modrino, obrat. Če bi bil peš, bi rekel, da grizem kolena. Tako mi ni jasno, kaj točno sem grizel, strmina je bila vsekakor huda. Končno je bila pred menoj spet Risika, nad njo uravnava. 
Kamnito rastje
Toliko, da sem zadihal, počakal Majo, skupaj sva šla do Gradca. Saj ga ni težko najti. In tudi do njega ne priti, če greš malo naokoli. Nama to ni dišalo. Sva šla kar naravnost. Ostanki gradu in poleg kapela. Iz tu naj bi menda izvirali Frankopani. Tudi prav. Midva sva malo pobrskala okoli, stopila do kapele. 
Kapela Frankopanov
Nato pa znova previdno spustila do mesta, kjer so morala počakati kolesa. Mimo kanala za namakanje žlahtnih vinogradov in kapelice, ki bedi nad vsem tem, sva začela spust proti Vrbniku. Mestece za trdnim obzidjem čepi nad morjem. Ozke ulice dajo vedeti, da so se meščani nekoč stiskali eden k drugemu. Tako in drugače. 
Vrbnik
Še spust do samotne plaže, nato pa naprej proti Krku. Mestu, na otoku sva tako ali tako že bila. Še nekaj postankov, predvsem pri sv. Donatu. Cerkvice tu okoli so nama očitno res nekako prirasle k srcu. In nato hitenje z zadnjimi utripi dneva proti Malinski. Nad njo sva vozila že v temi, ravno tako proti Njivicam. 
Zaliv
Nekaj srn je s poti steklo tako hitro, da se jim za nočno strašenje nisem uspel niti opravičiti. Se mi pa ni bilo treba več opravičevati ježem v morju, ko sem previdno stopal v vodo. Spet sem ponovil vajo dne poprej. V vodo, nato pod vroči tuš. Je dobro delo kot le kaj. 

SIESTA – 30. 10. 2017 – Dovolj je bilo aktivnosti. Ta dan sva si vzela za oddih in ležerno uživanje. Tudi to mora biti. Počasno jutranje prebujanje, mežikanje v sonce, presenečena ugotovitev, da sta prijatelja parkirala le malo nad nama. 
Plaža pri Njivicah
Odličen zajtrk. Ki je zahteval, da se kakšna kalorija izgubi. Tako počasi, zlagoma, korak za korakom. Do Njivic in cerkve. V katero sva uspela pokukati. Osamljeno je čakala na vernike, da pridejo. Nato pa nazaj. Na kosilo. In popoldanski sprehod do samotnega rta in skoka v morje.
Cerkev
Tudi Maja se je znova opogumila. Potem ko je izplavala, je zatrdila, da je voda res slana. Sem ji, še ves moker, povsem verjel. Ribiča, ki sta prišla pregledovat popoldansko mrežo, sta se ustavila ne daleč stran. Ali sta kaj ujela, nisva vedela. Ko sva stopala po stezi nazaj, tja do najinega doma, sva premlevala marsikaj. 
Skala ali gora?
Kot dva dobro uležana mlinska kolesa. Zvečer sta se nama pridružila prijatelja, ki sta bila na izletu. Na otoku Rab. Preskok jima je uspel z mopedom in trajektom. Klepetali smo dolgo in o marsičem. Saj je prav in se spodobi, ko se že tako dolgo nismo videli. Ura je tekla in na koncu je bil čas zgolj še za eno. Spanje. 
Ribiča

KUKANJE – 1. 11. 2017 – Že prejšnji večer je dozorela misel. Zjutraj, s prvimi obeti svetlobe, sem odpeljal proti mostu in preskočil na celino. Seveda s kolesom. Dvema, če sem bolj natančen. Enim spredaj in enim zadaj. Vzpon do krožišča, vzpon do Križišća. Zadihan sem bil že, kaj bi ne bil. 
Pirila
Tudi metrov sem nekaj pridobil. Toda kaj, ko me je sedaj čakal spust. Pred novim vzponom. Zgolj tako, za zalet. Mimo Pirila ali perila po naše, starodavnega pralnega stroja v glavnem, sem peljal do Tribaljskega jezera in mesta, ki mu je dalo ime. Postanek pri kapelici, nato pa znova navzgor. 
Grižanski kaštel
Do Grižan in gradu nad njim. Kje se gre, mi je bilo še nekako znano. Vendar pa je ceste, ki bi glede na zemljevid morala biti, zmanjkalo. Na dvorišču. Na srečo je tudi na praznik gospodinja vstala zgodaj, z balkona mi je zaspano namignila, da sem kar prav in blagohotno dovolila prehod. 
Pogled v smeri Tribalja
Kamnita pot me je pripeljala do razglednih ruševin. Menda so jih pred stoletji tu sezidali zaradi obrambe. Sam mislim, da zaradi razgleda. In da ni bila odločilna strateška žilica grajskega gospoda, temveč prestižna lokacija, s katero se je pred sosedi lahko bahala njegova žena. Kakorkoli. 
Cesta
Mimo cerkvice in majhnega pokopališča, kjer so se zbirali vaščani k jutranji maši, sem oddrvel do razcepa poti, kjer se je začel pravi vzpon. Toda ta je bil takšen, da ga je treba vikati. Ne zaradi strmine ali napora. Temveč lepih pogledov, samote, ceste, ki se je prav tu zavihtela nad kraški rob. Prava lepotica. 
Pogled z vrha Kuka na dostop
Mimo razgledišča Pridva, kjer sem z vzponom zaključil in prislonil kolo, sem se peš odpravil nad robom do razgledne skale. Kuk Babe poimenovane. Zadnjih nekaj metrov sem celo roke moral vzeti iz žepa. Toda to je bila malenkost v primerjavi s tem, kam vse se je videlo. 
Kraški rob
Vpisal sem se, nato pa na poti nazaj obiskal še vhod v bližnjo jamo. V samo luknjo nisem lezel, saj zakaj pa bi, na tak lep dan. Ob vračanju proti Pridvi mi je bilo od koraka do koraka bolj jasno, da so očitno moji kolesarski čevlji dotrpeli. Njihova življenjska doba se je iztekla. 
Senca
Z nekaj izolirnega traku sem vse skupaj hitro in brez večjih težav začasno saniral. Klic je razkril nezavedno srečanje malo prej. Prijetno. Nepričakovano. Kar smejalo se mi je. Postanek na razgledišču, nato pa navzdol. Spust je bil seveda odličen, srečal sem zgolj domačina, ki se je z avtom trudil navzgor. 
Pridva
Tribalj, Križišće, nenavadna kapelica nad potjo. Še postanek na mestu z lokvo, travnata uravnava, danes mesto za piknike. Na srečo sem bil sam, užil sem mir, nato pa odpeljal nazaj do ceste, šibal proti mostu, kraju srečanja. Z Majo sva se dobila na odcepu za Mirine. 
Mesto miru
Do starodavnega obmorskega mesteca, po katerem so se sprehajali Rimljani, ni bilo prav daleč. Čeprav danes tu hodijo le radovedni turisti, si v forumu lahko kar slišal šepetanje razburjenih meščanov, celo glasne vzklike nezadovoljstva. Midva sva glasove pustila na miru, odšla tiho do koles in se odpeljala v kamp. 
Zaljubljenca
Boje so me pogrešale, zaplaval sem od ene do druge, najin čas v kampu se je počasi iztekal, poslovila sva se še od prijateljev, nato pa odpeljala proti mostu, kopnemu, avtocesti, meji, domu, tistemu pravemu, s trdnimi temelji.
Mirina

Ni komentarjev:

Objavite komentar