nedelja, 12. november 2017

Centrifuga

Pregrevanje dan poprej je zahtevalo ustrezno hlajenje. Odločila sva se, da ga izvedeva ob uporabi centrifugalne sile. Pa ne takšne, kot jo lahko ure in ure opazujemo ob pralnem stroju. Tiste, res počasne. Z vrtenjem do Paškega Kozjaka in nazaj. Torej s kroženjem, ki sva ga začela v Dobrni. 
Dolina mlinov
In se mimo očitno tudi ob nedeljah živega varstveno delovnega centra napotila po cestah, poteh, kolovozih navzgor. Kačji grad, ki smo ga družinsko osvojili že pred leti. Nadaljevanje do dežele mlinov. Samotni potok skozi grapo je očitno nekoč dajal delo in potrebna sredstva za preživetje več družinam. 
Potok
Danes moko kupimo v trgovini, mlini so bolj ali manj propadli, še stoječi pa verjetno ne služijo več svojemu prvotnemu namenu. Saj, kdo pa bi živel v kraju, ki sonce vidi le redko, če sploh kdaj. Čez travnike in malo po svoje sva jo mahala naprej navzgor, našla markirano stezo, pripeljala naju je na Ramšakov vrh. 
Ramšakov vrh
Nekaj razgledov, nato pa naprej, naprej. Do Visokega, razglednega travnatega kuclja, s pomnikom na morebiti najvišji točki. Leta 1944 so bili drugi časi, polni sovraštva, ljudje so si stali nasproti in se gledali preko morilskih cevi. Spustila sva se v vas in se mimo planinskega doma dvignila do cerkvice sv. Jošta. 
Visoko
Samotna je bila, nikogar naokoli, vse hiše zapuščene. Najin cilj je bil Špik. Korakov je bilo komaj kaj, mimo šolskega igrišča, skal, dreves, do zastave prav na vrhu. Prijetno, kratko srečanje, nato pa navzdol. Po hipni odločitvi mimo pokopališča proti dolini čisto drugje kot sva prvotno mislila. 
Špik
Saj je vendarle treba krožiti. Izogibala sva se domačijam, hudim psom, ki jih stražijo in hudobno gledajo, seveda odvezani, izza vogala. Prečila nekaj travnikov, kar je skuhalo tudi slabo voljo. Moje boljše polovice. Ki je ni omečil niti muc, ki se je očitno od nekod pritepel in nama nato sledil skozi Zlodejev graben. 
Jesen
Do nekoč pira polne ledenice in še ob potoku Drenovec navzgor. Šla sva tako daleč, da sta se očem razkrila slapova na potoku. Mucu sta bila očitno tako všeč, da je tam ostal, za nama ga nazaj do ledenice ni bilo več. Mimo vile Ružičke sva se vrnila v center Dobrne. Lep dan je bil, lep pohod, sila je opravila svoje, kroženje se je zaključilo.
Ledenica

Ni komentarjev:

Objavite komentar