Walter

Je že moralo biti tako. Da so se nad nami vlekli oblaki, med njimi kazali modri madeži čiste jasnine. In smo zgolj malo nad smučiščem, ko smo brskali, kje bo prava pot, zašli v meglo. Ta nam je mešala štrene vse do razcepa poti, že visoko, skoraj na vrhu.  

Belo morje

Opozorilo na korenini macesna smo si razlagali pravilno, sta se mi nekaj višje nasmejala s težkim železjem oprtana domača markacista. Prijazno smo se pogovorili, med tem, ko sem čakal dekleti. Saj ni bilo dolgo treba stati na mestu, že smo se začeli spoznavati z Walterjem.

Walter

Prijetna zavarovana plezalna pot, prav nič posebej težka se nam ni zdela. Dvigali smo se meter za metrom, premagovali vertikalo, na sredini znova pozdravili prijazna možaka, ki sta se ravno pripravljala za začetek obnovitvenih del, pritrditev ohlapne jeklenice. Pod nami je bilo belo morje, nad nami nebeška lestev. 

Stopnice v nebesa

Po njej smo se vzpenjali vedno višje, vse do roba stene, lepega razgleda na dolino, miniaturo sosednje dežele. Obsedeli smo na cvetočih travnikih nad kapelo, ko je Živa presenetila. Če sem hodila do sem, hočem še naprej. Nad nami je bilo oblačno nebo, preganjale so se temne meglice, kaj, če se bog vremena razsrdi? 

Vremena Korošcem se jasnijo

Toda pogumni imajo običajno srečo, sem si mrmral v brado, ko sem sopihal proti sedlu in naprej Kordeževi glavi. Dekleti pa nekoliko za mano. Tako sem topotal, da se je še gad hitel skrivati v svoj rov pod zemljo. Očitno je bilo domovanje zanj že preveliko, iz luknje je gledal velik konec repa. 

Kralj Matjaž

Nasmejan sem hitel naprej, se z vrha spustil na drugo stran, šel pozdravit Kralja Matjaža. Zgolj na kratko, skrival se je v svoji črni votlini, očitno mu tema v teh dneh godi. Mimo koče, danes vse v rožnatem, sem hitel nazaj proti vrhu. Čez steno seveda, da bi ne ponavljal iste poti. 

Pogled s Kordeževe glave

Megle nad mano so se gostile, vse je kazalo na dež. Pa se me je ta usmilil, prve kaplje so padle šele, ko sem s Knipsovega sedla hitel proti Končnikovemu vrhu in naprej Bistriški špici. Dekleti sem ujel na pol poti, skupaj z zadnjimi dežnimi kapljami. Križ na vrhu se je že odseval na modrem nebu. 

Bistriška špica

Oblaki so iztisnili iz sebe zadnjo vlago, se razblinili v nič. Široko pobočje, sledenje pravi poti, spust na Veško planino. Širok, cvetoč travnik, počitek pri opazovalnici, iskanje dobrih rož. Nato pa odhod naprej, proti kapelici in koči z zaprtimi vrati, polkni. Ni še prišel njen čas. 

Tam smo doma

Kar nismo mogli verjeti, ko smo na smerokazu videli, kako daleč je še. A tako je. Koraki so si sledili, počasi, vztrajno, smo bili vedno bližje parkirišču. Besede so tekle, že smo bili na travnikih zimskega smučišča, sedli na udobne stole, stegnili utrujene noge in si bili edini. Dan je bil prav takšen, kot si ga lahko zgolj želiš.

Večer na koncu poti